Vsak prevajalec je v prvi vrsti kovač svojega jezika. Kajti po prvem občutku nemoči, ki ga prevzame pred prevajanjem, so vsi njegovi napori usmerjeni v »širitev« lastnega jezika, v podiranje jezikovnih mej, v približevanje jeziku, iz katerega prevaja.
»Vsi jeziki so nastali in se razvijali skozi prevode,« je včeraj v kavarni San Marco pojasnil Massimo Cacciari. Beneški župan je v Trst prišel kot filozof in avtor številnih knjig; srečanje z njim je zaključilo drugo izvedbo literarnega festivala Iperporti, ki ga je od četrtka do sobote priredil tržaški Dom literature (v katerega je vključen tudi Slovenski klub).
Festival je posvetil veliko pozornost prevajanju. Zato je bilo tudi srečanje s Cacciarijem osredotočeno na to temo. Ob njem je sedel Reinhard Kacianka, ki je v nemščino prevedel Cacciarijev esej L’angelo necessario. Vsak prevod je zanj prava »reanimacija«, saj skuša v svoj materin jezik - nemščino, prenesti dušo besedila in posameznih besed. V primeru Cacciarijevega eseja je bilo to posebno težko, saj gre za zahteven tekst, ki je včasih hermetičen, včasih neprevedljiv. Z avtorjem, ki obvlada nemški jezik, sta zato veliko debatirala, prevajalec je prebral številna dela, na podlagi katerih je Cacciari »zgradil« svoj esej; šele nato ga je popolnoma razumel. »Moj svet je bil potem veliko bogatejši.«