Alma Karlin je svoje potovanje v neznano začela v Trstu

Od torka, 7. julija, bodo ljubitelji stripa in pustolovščin lahko uživali ob branju stripa Alma M. Karlin: svetovljanka iz province, ki bo izhajal v Poletnem miksu Primorskega dnevnika. Življenjepis v stripu te svetovne popotnice sta ustvarila Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič.

Jutrišnji svet se včasih začne v zelo navadnem večeru. Iz sivega neba pada leden dež, pomešan s snegom, v hiši pa se mati ne more sprijazniti z mislijo, da se bo njen edini otrok čez nekaj trenutkov povzpel na vlak in se odpeljal v neznano. Alma Maximiliana Karlin je bila konec novembra 1919 stara trideset let. S sabo je imela popotni kovček in pisalni stroj Erika. Vilibalda Karlin ni razumela hčerkinega notranjega klica po odkrivanju sveta. Alma ji ga tudi ni mogla razložiti tako, da bi bolečina slovesa postala manjša. »Nekaj v meni me sili, in ne bom mogla najti miru prej, dokler se ne uklonim tej sili,« je odgovorila materi, ki je v njenem odhodu verjetno videla zadnji veliki upor proti vsemu, kar je sama poskušala oblikovati že od Alminega otroštva. Grenkost slovesa so čutili vsi v hiši, tudi pes Maukerl, ki jo je po pasje tolažil in se ni mogel zavedati, da se njegova gospodarica poslavlja za vedno.

Vlak se je proti jutru spuščal od Opčin proti Trstu in ko je dan začel dobivati prve obrise, se je pred Almo razprl Tržaški zaliv. Morje je bilo srebrno sivo in polno jader, pred njo pa se je za hip odprla zmagoslavna prihodnost. Njen cilj je bila Japonska, dežela, ki jo je ljubila že pred prvim srečanjem z njo. V Trstu pa se je hitro pokazalo, da pot okoli sveta ne bo velika ravna črta, saj se je morala že na začetku uklanjati ladijskim urnikom in družinskim strahovom. Stanovala je pri dveh ostarelih tetah in iskala možnost, da bi se iz Evrope končno odlepila. Ko se ji je ponudila prazna ladja Scotland Maru, ki se je vračala proti Japonski, je tetina domišljija iz poti naredila grozljivko. Alma je namero preklicala, želje pa ni izgubila. Japonsko bo dosegla po zahodni poti.

Preden se je ta zahodna pot sploh začela, je bilo treba od enega uradnika do drugega. Denar, ki ga je s tolikšno vztrajnostjo zbrala v Celju, se je topil še pred prvim pravim odhodom. Nazadnje je napočil dan, ko so za njo začele izginjati strehe s slano skorjo, nato še Kras z zadnjim koščkom domovine, čeprav beseda domovina pri Almi nikoli ni bila preprosta. Ko je odplula iz Trsta, ni vedela, da bo osem let jadrala po svetu kot listje, ki ga nosi veter. Vedela ni niti tega, da se v Trst ne bo več vrnila in da bo pot, ki jo je začela z zmagoslavnim pogledom Kolumba, iz nje iztisnila skoraj vse moči. S sabo bo nosila duhovne odtise svetov, ki jih bo spoznala, telo pa bo za te odtise plačalo ceno.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku