Bolnica Franja je za mnoge »sveti kraj«

Mestni muzej Idrija upravlja s kulturnimi spomeniki na Idrijskem in Cerkljanskem ter v zbirkah hrani bogastvo premične dediščine tega prostora. Leta 1997 ga je Evropski muzejski forum razglasil za najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine, leta 2009 so prejeli najvišjo slovensko muzealsko nagrado – Valvasorjevo priznanje – za stalno razstavo o idrijski čipki, leta 2019 pa za občasno razstavo o prvi svetovni vojni na Idrijskem in Cerkljanskem. Spregledati pa ne gre niti pomembnega prispevka muzealcev pri vpisovanju dediščine idrijskega rudnika živega srebra na seznam Unescove svetovne dediščine.

Ivana Leskovec v letošnjem letu zaokroža petindvajset let vodenja te inštitucije in je v vsem tem času postala direktor oziroma direktorica z najdaljšim stažem v njegovi zgodovini. Za osrednjo temo tokratnega pogovora smo izbrali aktualne dogodke, povezane v prvi vrsti z delovanjem Partizanske bolnice Franje.

Kako je z zanimanjem obiskovalcev za obisk Partizanske bolnice Franje v današnjem času, seveda v kolikor pri tem zanemariva aktualne težave s koronavirusom?

Partizanska bolnica Franja je spomenik, ki je med vsemi objekti, s katerimi upravlja naš muzej, deležen največ zanimanja. Kljub temu, da je zaradi naravnih danosti, v katerih se nahaja (težak in nevaren dostop v ozko sotesko v zimskem času, nevarnost snežnih plazov), vsako leto zaprta od novembra do aprila, ima največ obiskovalcev. Ljudje so navdušeni nad izjemno naravo, v kateri se Franja nahaja: soteska Pasice, slapovi na potoku, gozd, raznoliko rastlinje ob poti ter mir in tišina, ki sta naša edina spremljevalca na poti v Franjo. Predvsem pa sem prihajajo ljudje, ki želijo spoznati pomemben del slovenske zgodovine, čas druge svetovne vojne, čas boja proti okupatorju in boja za svobodo, čas, ki je spodbudil ljudi k solidarnosti, tovarištvu, človečnosti. To je bil čas, ko je združil ne le Slovence, ampak vse svobodomiselne ljudi in jih povezal v borbi za boljši in pravičnejši jutri. Številni zapišejo v knjigo vtisov, da se z obiskom tega »svetega kraja« želijo pokloniti vsem, ki so v Franji reševali dragocena človeška življenja in hkrati vsem, ki so v času druge svetovne vojne delali za to, da smo mi danes svobodni.

Koliko obiskovalcev letno beležite?

V zadnjem desetletju Franjo obišče med 20.000 in 25.000 obiskovalcev letno.

Ali med njimi prevladujejo domači obiskovalci?

Prevladujejo slovenski gostje, okrog 75 % jih je, ostalo pa so Italijani, Nizozemci, Belgijci, Nemci, Izraelci, Čehi, Poljaki, Španci, Francozi, Skandinavci in drugi.

Kaj pa šolska mladina?

Šolske mladine, osnovnošolcev in srednješolcev, je približno ena tretjina vseh obiskovalcev.

Tudi med njimi je nekaj tujejezičnih skupin, zanimivo in spodbudno je, da sem pogosto prihajajo srednje medicinske šole. Velja pa izpostaviti, da se skoraj vse šole pri ogledu poslužujejo naših posebnih pedagoških programov ali učnih ur, ki smo jih v ta namen pripravili. Franjo obiščejo v družbi kustosa ali muzejskega vodnika in spoznajo razloge in povode za izgradnjo te skrite bolnišnice, njeno delovanje, oskrbo s hrano, zdravili in sanitetnim materialom, načine varovanja – konspiracijo in aktivno obrambo ter seveda številne zgodbe osebja in ranjencev, ki so v soteski delali ali se v njej zdravili med decembrom 1943 in majem 1945. Predstavimo pa jim tudi današnje »življenje« Franje, skrb muzejskih delavcev, da spomenik ohranjamo zanamcem in omogočamo, da je dostopen javnosti. Še vedno se veliko ukvarjamo z raziskovanjem delovanja Partizanske bolnice Franja in ljudi, ki so v njej ali za njo delali. Gradivo, povezano s Franjo, predstavljamo tudi na spletni strani muzeja, predvsem pa na novi samostojni spletni strani www.pb-franja.si tudi v angleškem, italijanskem in nemškem jeziku.

Vemo, da je bolnišnične barake in notranjo opremo leta 2007 dodobra poškodovala naravna nesreča. V kakšnem stanju so objekti in razstavni predmeti danes?

Povodenj septembra 2007 je spomenik Partizanska bolnica Franja skoraj v celoti uničila. Uničena je bila dostopna pot, voda je, razen dveh, porušila vse barake in material odnesla iz soteske, deloma pa ga nakopičila v njej. Od 800 predmetov, ki so povezani z zgodovino Franje, smo jih izgubili 600. Mestni muzej Idrija je z reševanjem dediščine Franje izpod ruševin in naplavin začel takoj naslednji dan po nesreči. Ta dan je minister za kulturo tudi obiskal območje in rekel: »Franjo bomo obnovili.« Z velikim angažiranjem države Slovenije se je obnova Franje nemudoma začela.

Potrebno pa je poudariti, da so nam pri tem priskočili na pomoč tudi številni ljudje doma in v zamejstvu. Nekateri, med prvimi tudi bralci Primorskega dnevnika in zamejski partizani v Italiji in Avstriji, so zbirali denar in ga darovali v fond za obnovo Franje, drugi pa so nam podarili opremo, predmete in medicinske pripomočke iz tistega časa.

Partizanska bolnica Franja je danes popolna rekonstrukcija nekdanje Franje. To je bilo mogoče predvsem zato, ker smo v muzeju imeli natančne arhitekturne načrte spomeniškega območja, izdelane le nekaj let pred nesrečo, in do potankosti popisan oz.

dokumentiran ves inventar Franje. Kljub temu, da so lesene barake v Franji nove, jih je potrebno vzdrževati in popravljati, saj so klimatske razmere v tej soteski neizprosne. Enako je potrebno skrbeti za inventar.

Dotakniva se še njene medvojne vloge. Koliko ranjencev se je zdravilo v njej in koliko medicinskega osebja je tu delovalo?

Franja je spadala med večje prikrite partizanske bolnice, ki so med drugo svetovno vojno delovale na slovenskem ozemlju. Bolnišnica, ki jo danes poznamo kot Franjo, je bila le ena od postojank Franje, in sicer oddelek B ali »Centrala«, v kateri so se zdravili najtežji ranjenci. Ob tem je pod njenim okriljem delovalo še 10 manjših dislociranih oddelkov za lažje ranjence na širšem območju Cerkljanske.

V vseh oddelkih Franje se je zdravilo skoraj 900 pacientov, največ (po dosedanjih podatkih 578) v centralnem oddelku v soteski Pasice. Potrebno je povedati, da se nam pri pregledovanju arhivov še vedno pojavi kakšno novo ime in številka prav gotovo ni dokonča oz. natančna.

V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi, v centralni postojanki pa 92, med njimi 16 žensk. Nekateri so bili kot osebje poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali druge poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.

Med ranjenci so se v veliki večini zdravili ranjeni partizani?

Bolnišnica je bila v prvi vrsti namenjena ranjenim in bolnim partizanom, čeprav tudi civilistom niso odrekli pomoči. Povedni pa so podatki, da se je poleg Slovencev v Franji zdravilo tudi okoli 100 ranjencev drugih narodnosti: največ Italijanov (43) in pripadnikov različnih narodov iz nekdanje Sovjetske zveze (24) in Jugoslavije (okoli 15) ter nekaj Francozov (9), Poljakov (2), Avstrijcev (2) in Američanov (2). Med slednjima je bil pilot sestreljenega zavezniškega ameriškega leta, eden od Avstrijcev pa je bil ranjeni vojak sovražne nemške vojske, ki je po ozdravitvi ostal v Franji in tam delal kot čevljar. Okupator bolnice ni nikoli odkril.

Verjetno je pri samem tajnem medvojnem delovanju Partizanske bolnice Franje bilo ključnega pomena sodelovanje širše lokalne skupnosti?

V delovanju Partizanske bolnice Franja imajo neprecenljivo vlogo domačini iz neposredne okolice Franje, domačini vasi Novaki in širše lokalno prebivalstvo. Domačini so pomagali pri gradnji barak, na njihovih domačijah so delovale javke za bolnico, sprejemali so ranjence, preden so jih bolničarji odnesli v postojanko, zbirali so hrano, predvsem pa so bili veliki domoljubi, zaupanja vredni sodelavci in Franje niso nikoli izdali. Zanjo, za vrednote, ki jih je poosebljala bolnišnica Franja, so bili pripravljeni žrtvovati življenja. Kmetu Janezu Peternelju, ki je partizanom jeseni 1943. leta pokazal prostor za gradnjo bolnišnice v soteski, so Nemci tik pred koncem vojne požgali dom, grozilo pa je, da bodo v njem zažgali tudi njegovo družino, kar se na srečo ni zgodilo.

V minulem letu ste znotraj EU projekta Franja nas povezuje skušali javnosti prikazati prav tovrstno delovanje. Kako je potekalo?

V okviru projekta smo skupaj s partnerji izvedli več aktivnosti. V gostišču Gačnk v Logu, kjer je med vojno delovala javka (tu so zbrali ranjence, preden so jih bolničarji odnesli v Franjo), so uredili Franjino spominsko sobo. V njej smo organizirali predavanje na temo o prehrani v Franji in obenem skuhali jedi iz tistega časa. Organizirali smo spominski dan v duhu povojnih srečanj ranjencev in osebja Franje, ki so se v spomin na vojne dni srečevali prav na tem kraju. Organizirali smo pohod Od javke do javke, udeleženci so se peš podali na pot nekdanjega prenosa ranjencev od javke do bolnišnice. V spremstvu muzejske kustosinje Milojke Magajne so obiskali tri javke. Na vsaki so se seznanili z njeno dejavnostjo med vojno, domači oz. sorodniki pa so z njimi delili spomine na tiste čase, povezane z delovanjem Franje.

Ali bo tovrstni prikaz postal stalnica in ga bomo deležni tudi v bodoče?

Želimo si, tako udeleženci prvega pohoda kot tudi mi organizatorji.

Mestni muzej Idrija, pod katerega okrilje sodi Partizanska bolnica Franja, skrbi tudi za druge zgodovinske pomnike, med drugim za Partizansko tiskarno Slovenija. Kaj se dogaja na tem področju?

V Partizanski tiskarna Slovenija smo lani obeležili 75-letnico začetka njenega delovanja. Spominska slovesnost pod naslovom Svobodni v besedi je potekala v soboto, 25. maja. Oskrbnik tiskarne Albin Skok je na originalnem tiskarskem stroju iz leta 1944 tiskal priložnostni časopis Novice iz gozda, ki podajajo razmislek o vlogi medijev in tiska v sodobnem digitalnem svetu. Vsak obiskovalec je za spomin dobil tudi ponatis 248.

številke Partizanskega dnevnika, prve številke, ki je bila natisnjena na tej lokaciji, in vizitko s podobo tiskarne. Istega dne je na Vojskem potekala še okrogla miza Svoboda tiska in medijev danes, na kateri so sodelovali tedanji odgovorni urednik Primorskega dnevnika Aleksander Koren, urednik in novinar Mladine Jure Trampuž, dopisnica RTV Slovenija Nina Brus, novinarka Dela in blogerka Anja Intihar ter urednik Primorskega vala Ivan Seljak.

S prireditvijo, ki jo v sodelovanju s krajani Vojskega načrtujemo tudi letos, želimo aktualizirati pomen in poslanstvo partizanskega tiska in še posebej Partizanske tiskarne Slovenija, ljudi privabiti v strmo grapo V Studencih, da si ogledajo še delujoči tiskarski stroj ter tiskarske pripomočke, naprave in na mestu samem spoznajo delo in življenje takratnih tiskarjev.

Dejstva, da je bil Partizanski dnevnik edini tiskani dnevni časopis kakega odporniškega gibanja v celotni okupirani Evropi, ne smemo pozabiti. Dnevno so na Vojskem natisnili med 1.783 in 7.160 izvodov dnevnika. Tiskali so tudi druge časopise, brošure, letake in druge tiske. Poleg novic o partizanski vojski ter vojaškem in političnem dogajanju po Evropi je dnevnik del prostora namenjal tudi kulturnim prispevkom. V njem so med drugim objavljali poezijo in prozo Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Frana Levstika, Simona Jenka in Franceta Bevka.

Na to, da je Primorski dnevnik naslednik Partizanskega dnevnika pa smo lahko in moramo biti vsi ponosni. Podobno kot je ravnatelj Mestnega muzeja Idrija Srečko Logar ugotavljal leta 1964, še vedno velja ugotovitev: »Prav gotovo je, da ta objekt z vstopnino še dolgo ne bo kril stroškov za plačo oskrbnika in za vzdrževalna dela, vendar smo dolžni, da ga ohranimo našim potomcem [...].«