»De André je vrhunski, tudi ko je vulgaren«

Prihodnje leto bo minilo četrt stoletja, odkar nas je za vedno zapustil največji italijanski kantavtor Fabrizio De André. Njegova zapuščina je enkratna in mnogi glasbeniki še danes radi izvajajo v živo njegove največje uspešnice, ki so tudi po 25 letih še kako aktualne. Med glasbenimi skupinami, ki so na De Andreja zelo navezane, je tudi Premiata Forneria Marconi oziroma skupina PFM, ki je s Fabrom večkrat tudi nastopila; pred 45 leti mu je bila ob strani na eni izmed najbolj uspešnih turnej (Fabrizio De André e PFM in concerto). Prav zato, da bi primerno obeležili dvojno obletnico (25+45), so se člani skupine PFM odločili, da gredo na turnejo z naslovom »PFM canta De André anniversary«. Turneja se je uspešno začela v Rimu, PFM pa bi moral jutri, 4. novembra, ob 21. uri nastopiti v tržaškem gledališču Rossetti. Zaradi bolezni so koncert zadnji trenutek odpovedali in prenesli na 2. januar 2024.

O De Andreju smo se pogovorili s Franzem Di Ciocciom, soustanoviteljem benda.

Kako se je konec 70. let rodila zamisel za vaše skupne nastope?

Spominjam se, kot bi bilo včeraj, ko sem De Andreju povedal, da bi bilo sodelovanje med njim in našo skupino prelomnega pomena. Po svetu je prišlo do res čudnih sodelovanj. Jackson Brown je želel prepevati z Eaglesi, čeprav sta to bila dva popolnoma različna glasbena svetova. In to je veljalo tudi za nas in De Andreja. Ko sem mu o tem pripovedoval, se je zavedal, da bi bilo morda tudi zanj koristno zapustiti običajne kalupe in se posvetiti nekemu povsem novemu projektu in načinu pripovedovanja svojih poezij v glasbi. Čas je bil, da zapusti nekoliko omejujočo Sardinijo in se začne družiti z drugačnimi osebami, kot smo bili na primer mi.

Česa se najbolj spominjate iz tistih časov, ko ste sodelovali z De Andrejem?

De André je nekaj posebnega. Bil je vrhunski ustvarjalec, tudi ko je uporabljal vulgarne izraze. Njegova poezija ostaja poezija, ker se ti zdi tista grda beseda na primer idealen zaključek neke pesmi, ne pa želja po vulgarnosti. Mislim, da je De André edini pevec, čigar pesem postane z vulgarnostjo celo lepša. Ker je bil pravi poet in je postavil črno na belo to, kar je imel v možganih in srcu.

In mi smo želeli s svojo glasbo še povečati pomen njegovih besed. Želeli smo širiti perspektivo njegovega načina izražanja, ne da bi ničesar odvzeli njegovi poeziji.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.