Gledališki alegorični absurd, ki se v resničnem svetu res dogaja

Drama Na drugi strani je danes morda še bolj aktualna, kot je bila pred četrt stoletja, ko je izšla izpod peresa čilsko-argentinskega dramatika Ariela Dorfmana (1942). Avtor izhaja iz evropske družine judovskega porekla iz Odese, živel je v Čilu, nato pa se kot disident preselil v Združene države Amerike. Podatki iz njegovega življenja so relevantni za branje drame, ki je v produkciji Slovenskega stalnega gledališča (SSG) premierno zaživela v petek v mali dvorani tržaškega Kulturnega doma.

Nastala je v sodelovanju s tržaškim gledališčem La Contrada; italijanska različica je predpremiero doživela na lanskem Mittelfestu. Relevanten je tudi istrski in libanonski izvor režiserke Marcele Serli, rojene v Argentini, ki že vrsto let ustvarja v Trstu predvsem kot igralka. Z besedilom čilsko-argentinskega avtorja operira režiserka z občutkom za njegovo politično ozadje in univerzalno simboliko. Dorfmanovo pisanje, zaznamovano z izkušnjo diktatur, izgnanstva, disidentstva in meja, že v izvirniku presega konkretni prostor in se umešča v območje alegoričnosti, kjer so imena držav manj pomembna od mehanizmov vzpostavljanja oblasti.

Pokopavanje trupel neskončne vojne

Dogajanje je postavljeno v hišo zakoncev Levane Julak in Atoma Rome, ki živita na bojni fronti med dvema mestoma, Konstanco in Tomisom. Njuno vsakdanjo rutino zaznamuje pobiranje in pokopavanje trupel žrtev neskončne vojne. Prihod vojaka, ki po ukazu nadrejenih potegne novo državno mejo skozi njun dom, sproži preobrat: hiša je razdeljena, zakon razpolovljen, življenje podrejeno absurdni oblasti. Ko se vzpostavi sum, da je vojak njun sin, se igra pomakne na tanko mejo med tragedijo in absurdnostjo, ki jo že prej prekinjajo groteskni in farsični utrinki.

Tragičnost tiči predvsem v tem, da se danes tisto, kar je Dorfman zasnoval kot alegorični absurd, v resničnem svetu dogaja: od Gaze prek Ukrajine do splošnega občutka, da se lahko globalno ravnovesje vsak hip obrne na glavo. Gledalci bodo lahko potegnili tudi vzporednice z nekdanjo ali sedanjo mejo, ki je na prav tako absurden način razpolovila primorski prostor.

Več v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku