»Igralec ima že v sebi vse vloge, ki so in še bodo napisane«

Povod za srečanje z dolgoletnim članom ansambla Slovenskega stalnega gledališča (SSG) Vladimirjem Jurcem je bila nagrada tantadruj za življenjsko delo. Prejel jo je junija letos. Vendar, kot je poudaril že na začetku pogovora, se mora človek nagraditi predvsem sam: ne sme čakati na priznanja ali jih pričakovati, temveč mora svoje delo opravljati kar najbolje. Če nato pride še nagrada, »ben venga,« kot pravi. Pomembno je ustvarjati zaradi samega sebe. In njegovo ustvarjanje se z nagrado za življenjsko delo nikakor ni končalo.

Jurca smo ujeli med dopoldansko in popoldansko vajo v koprskem gledališču, jeseni ga čaka vloga očeta v Pirandellovem delu Šest oseb išče avtorja, do pred kratkim je nastopal v Bosni in Hercegovini. Nenehno išče nove izzive – tudi zato, da, kot pravi, ne bi povsem izpregel.

Iz otroške skovanke je Lali postalo ime, s katerim vas pozna gledališki svet. A obstajajo razlike med človekom Jurcem in igralcem Lalijem?

Ne, absolutno ne. To, kar sem, skušam dati v vse vloge. Igralstvo pojmujem kot nenehno raziskovanje samega sebe: igralec ima že v sebi vse vloge, ki so in ki še bodo napisane. Treba je brskati po lastni notranjosti, se odpraviti na potovanje po svojih pokrajinah. Odkriješ stvari, za katere pravzaprav nisi vedel, da so v tebi in da čakajo nate. Najbolj pomembno pa je, da se potem vrneš v tisto, kar si. To se pravi, da ostajaš ti, četudi v drugi vlogi. Pri tem mi je zelo blizu pisatelj Borges, ki se sprašuje: »Kdo si ti? A si ti nekdo drug? Ali sanjaš svoje življenje?« Ta čudoviti paradoks je tisto, kar te napolnjuje z dražljivostmi, ko odkrivaš pokrajine v sebi.

Daljši intervju lahko preberete v nedeljski (včerajšnji) izdaji Primorskega dnevnika