»Kdo se boji Virginie Woolf?« ali »Kdo se še boji volka?

»Kdo se boji Virginie Woolf?« ali »Kdo se še boji volka?« ali »Kdo se boji življenja brez lažnih iluzij?« Ta ključ branja znane gledališke igre Edwarda Albeeja sta izbrali dramaturginja Željka Udovičić Pleština in režiserka Lenka Udovički za letošnjo postavitev gledališča Ulysses, ki se je za tokratni gledališki izziv povezal z Beograjskim dramskim gledališčem (Beogradsko dramsko pozorište). Moderna drama, krstno je bila – brez večjega uspeha – uprizorjena oktobra 1962, je letošnja obogatitev poletnega programa, uprizorjenega v nekdanji avstro-ogrski trdnjavi Minor na Malem Brionu. Obisk tega malega otoka, ki leži blizu bolj znanega Velikega Briona, je dodatna spodbuda za ogled kakovostnih predstav. Dogodek se namreč začne že na pomolu v Fažani, od koder posebni ladji gledalce odpeljeta na otok, na katerega drugače dostop ni mogoč. Po zaključeni predsta ladja, pravzaprav dve, saj poletno gledališče sprejme 600 oseb, odpeljeta gledalce ponovno na kopno. Prireditveni večer je torej dolg, vendar nedvomno sugestiven. Še posebej v lepi, topli poletni noči.

Delo ameriškega dramatika, ki je doživelo svetovno slavo z istoimenskim filmom režiserja Mikea Nicholsa z nepozabnima Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v vlogah zakoncev Marte in Georgea (film so začeli predvajati leta 1967 v Italiji), vnaša novost v program Kazališta Ulysses. V svoji z ironijo prežeti drami Albee prikazuje malomeščansko ameriško družbo, ki živi v okviru kolidžev. Na srednje velikem kolidžu, odmaknjenem v New Englandu, »vlada« dekan, oče Marte (Katarina Bistrović Darvaš), ki se je poročila z obetavnim profesorjem zgodovine Georgeom (Rade Šerbedžija) v želji, osebni in očetovi, da bi George nasledil sicer nenadkriljivega očeta. Martine iluzije se razblinijo, George je sicer nadarjen, vendar ne sledi družbenim konvencijam, ki so tedaj zagotavljale napredovanja.

Recenzijo si lahko v celoti preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.