»Poezija je dragocena, ker si ne zatiska oči pred kompleksnostjo«

Miljana Cunta pravi, da ji gre beseda pesnica težko z jezika. »Boljše se počutim, če rečem, da pišem pesmi, kot pa, da sem pesnica.« Avtorica treh pesniških zbirk, urednica in prevajalka je prepričana, da bo poezija preživela, saj je potreba, da bi se izražali skozi poezijo večna. Problem je drugje: bralcev verzov je vse manj. Poezija se ji zdi dragocena tudi zato, ker si ne zatiska oči pred kompleksnostjo našega časa. Po drugi strani pa je ločnica med poezijo in politiko jasna.

Na kulturnem področju imate razne vloge. V kateri se počutite najbolj doma?

Vsaka od teh vlog mi je po svoje blizu in všeč mi je, da lahko vstopam v svet literature skozi različna vrata. Res pa je, da se pri pisanju poezije počutim najbolj izpolnjeno. Ko steče, občutim veliko notranjo svobodo, v nasprotnem primeru pa hudo frustracijo, kar najverjetneje daje slutiti, da je pisanje zame nekaj zelo pomembnega, vitalnega.

Kdaj in zakaj ste začeli pisati pesmi?

Poezija mi je bila od vedno blizu. Rada in hitro sem se učila na pamet pesmi slovenskih in tujih pesnikov, v srednji šoli pa so nastali prvi pesniški poskusi, spontani, naivni nepremišljeni. Med študijem sem nato doživela nekakšen daljši ustvarjalni molk. Takrat sem se literaturi posvečala bolj z znanstvenega vidika, res pa je tudi, da sem vso svojo energijo vlagala v privajanje tujemu in hladnemu ljubljanskemu okolju, kot sem ga takrat doživljala. Zakaj pa mi ostaja vse do danes neznanka.

Intervju s šempetrsko pesnico, urednico in prevajalko Miljano Cunta v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.