Prijava
Prevajalka in profesorica Darja Betocchi (FOTODAMJ@N)
Dark Theme
»Ne vem, koliko del sem že prevedla. Pravzaprav (v rahlem smehu) bi morala sestaviti seznam,« pravi Darja Betocchi, ki je diplomirala iz italijanščine, doktorirala pa iz prevajalstva. Uradni viri o njenem prevajalskem delu dokazujejo, da se jih je nabralo okrog 40 ali več. Posebej so cenjeni njeni prevodi oziroma soavtorsko sodelovanje, kot jih radi in verjetno pravilneje predstavljajo, slovenske poezije. Kot vrhunce navajajo prevode poezij Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša in Srečka Kosovela ter seveda zbirk slovenskih pesnikov v Italiji Miroslava Košute, Marka Kravosa in Aceta Mermolje. Prevedla je tudi več romanov, med temi dela Marka Sosiča, Dušana Jelinčiča in Draga Jančarja. Pripisujejo pa ji tudi zaslugo, da je s svojimi prevodi del mlajših slovenskih ustvarjalcev v Italiji pripomogla k njihovi večji prepoznavnosti v italijanskem kulturnem prostoru. Za svoje kvalitetno prevajalsko delo je prejela več priznanj in uglednih nagrad, med njimi slovensko najbolj prestižno Lavrinovo listino (2019).
Kdaj in kako se je porodila želja, da bi dela slovenskih avtorjev prevajali v italijanščino?
Popolnoma naključno, čeprav sem imela background: moj nono je bil pesnik, moj oče je diplomiral iz italijanščine in tudi sama sem diplomirala iz italijanščine. Zanimanje za književnost je bilo močno prisotno v moji družini. Moja mama je bila sicer zobozdravnica, vendar jo je literatura zelo zanimala. Ko sem bila noseča in sem zaradi težav morala biti doma, me je mama obvestila, da je Kulturni konzorcij za Tržiško razpisal Kosovelovo nagrado za prevod literarnega dela iz slovenščine v italijanščino. Rekla sem si, poskusim. Prevedla sem zbirko Spomin odsotnega telesa Miroslava Košute. S to zbirko sem dobila prvo nagrado ex aequo z Jolko Milič. Tako sem začela in potem sem nadaljevala.
Prevajanje književnih del je zahtevna naloga: bralcu v tujem jeziku je treba predati smisel, globlji pomen izbranega dela. Katere so glavne težave?
Najprej bi rekla, da je velika razlika med prozo in poezijo. Poezija v vezani besedi, preprosteje povedano tista z rimo in metriko, predstavlja še posebno težavo, ker si zelo vezan. Imaš zelo malo manevrskega prostora. In ker sta slovenščina in italijanščina zelo globoko različna jezika, so težave neskončne. Vsaj osebno doživljam to precej tragično in zelo, zelo naporno. Že dolžina besed: italijanske besede imajo v povprečju en zlog več od slovenskih, v slovenščini je ogromno enozložnih besed, v italijanščini jih skorajda ni, vsaj takih, ki bi bile nosilke pomena.
Potem je tu redundanca, redundanca italijanščine, italijanščina potrebuje redundanco, potrebuje tiste besede, ki se v italijanščini imenujejo "connettivi", na primer "infatti, in altre parole, altrimenti". Težava se pojavi predvsem pri prevajanju intervjujev in esejev. Slovenščina je lahko izredno koncizna, italijanščina nikakor. Moraš dodajati besede, ki ustvarijo nekakšno blagozvočje, eno melodijo.
Melodija teh jezikov je povsem različna?
Povsem, povsem. V slovenščini je veliko enozložnih besed, ki so nosilke pomena, v italijanščini ne. Drugi velikanski problem je v tem, da se večino italijanskih besed naglaša na predzadnjem zlogu - "parole piane" v italijanščini -, v slovenščini pa ne. To ima velik vpliv na ritmiko, ob tem pesniki radi uporabljajo to značilnost, da ustvarijo pesmi z odsekanim ritmom. V drugem jeziku, v italijanščini je to neponovljivo.
Torej kaj?
Na misel mi pride pravilo, ki ga je postavil Valerio Magrelli (it. pesnik in prevajalec, op. ur.): za prevajanje velja pravilo minus 1, kar pomeni, da se v prevodu gotovo nekaj izgubi. On je rekel "meno uno", s čimer je mislil, da se v idealnem prevodu izgubi samo jezik. V resnici pa se izgubi marsikaj drugega.
Prevajanje književnih del je dolgotrajen, intimen proces. Kako ga vi doživljate?
Vedno bolj mučno. Prevajam že več kot 30 let. Je zelo asketsko delo: moraš biti sam, popolnoma koncentriran in ponavljam, intelektualno je prevajanje izredno naporno. Za iskanje rime na primer: premlevanje o rimah je kot izpolnjevati težek sudoku, to premlevanje, iskanje primernih besed, menjavanje vrstnega reda, skratka vse to je tako naporno, da ne vem, če bom z leti še zmogla. Šele pred kratkim sem prebrala Obitov prevod Kosovelove Baržunaste lirike. Moram povedati, da je Miha Obit našel neko srednjo pot med občasnimi rimami in občasnimi asonancami. Priznati moram, da se mi je zdelo prepričljivo. To je ena možnost, ki te lahko razbremeni. Kajti nekvalitetne rime škodijo prevodu, bolje je uporabiti asonance kot banalne rime.
