»Pogled na vojno skozi oči otroka predoča nesmisel vseh vojn«

Goriška režiserka in scenaristka Anja Medved je občutljiva opazovalka in pozorna raziskovalka obmejnega prostora, s katerim so bila povezana tudi druga dela, ki jih je oblikovala v ustvarjalnem tandemu z Nadjo Velušček, kot so denimo Vžgano v spominih (2017), Trenutek reke (2010) in Moja meja (2002). V Slovenski kinoteki v Ljubljani se bo do junija nadaljevala retrospektiva Območje prehoda.

Na 37. Tržaškem filmskem festivalu bo v programu Wild roses, ki je posvečen slovenskim režiserkam, predstavila svoj zadnji dokumentarni esej Ne pozabi me (2025). Na ogled bo jutri ob 11. uri v gledališču Miela. Dokumentarni esej, produkcija KINOkašča/CINEMattic, raziskuje neizrečeni družinski spomin na drugo svetovno vojno.

Ne pozabi me hkrati tematizira spomin in pozabo: v filmu svojo mamo vprašate, kaj je nona govorila o vojni. Odgovor se glasi »Ne veliko«. Marsikdo se bo verjetno prepoznal v vaši izkušnji, čeprav sta vojna in nasilje zaznamovali življenja vseh ljudi ob meji. Zakaj so mnogi molčali o tem, kar so doživeli?

Čas vojne, tudi čas pred in po njej, je bil skrajno travmatična izkušnja in razumljivo je, da jo je večina želela pozabiti. V bistvu jo je morala pozabiti, da bi lahko svojim otrokom, zagotovila občutek, da je svet normalen. Morda so prav otroci nekoč sprtih strani nehote dosegli, da se o preteklih ranah ni govorilo. Nam so v šoli še veliko govorili o drugi svetovni vojni, vendar so to bile zgodbe o zmagi in junaštvih, ki pa so v bistvu tudi služile premagovanju strahu in ponižanja. Veliko ljudi pa je tudi molčalo, ker so njihove zgodbe štrlele ven iz poenostavljenih nacionalnih in ideoloških narativov, kar sicer velja za večino osebnih zgodb ljudi ob meji.

Prisluhnili ste osebnim izpovedim ljudi iz širšega goriškega prostora, ki so bili v času vojne otroci. Kako to učinkuje na sliko, ki se pred nami sestavi?

Otrok, ki je žrtev vojne, je najbolj tragična podoba naše civilizacije. Odvisen je od starejših in hkrati so mu ti najbolj nevarni. Vsak otrok v stiski, ne glede na to, kdo so njegovi starši, bi moral biti v normalnem svetu zaščiten. Pogled na vojno skozi oči otroka predoča nesmisel vsake vojne. Zato smo ta čas želeli pogledati iz žabje perspektive, brez nacionalnih in ideoloških predznakov, ki so sicer bistveni za razumevanje, vendar ničesar ne povedo o doživljanju običajnih ljudi in o vsakdanjosti vojne, ki se žal še vedno in srhljivo podobno odvija zelo blizu nas.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku