»TSFF mora biti kulturni projekt, ne pa glamurozen ali komercialen dogodek«

Nicoletta Romeo je od leta 2016 programska direktorica Tržaškega filmskega festivala. Z njo smo se pogovorili ob robu včerajšnje predstavitve letošnjega festivala, ki bo potekal med 16. in 24. januarjem.

Kaj bo gledalcem ponudil 37. Tržaški filmski festival?

Naš fokus je od samega začetka srednja in vzhodna Evropa. In od tod se ne premikamo, saj je ravno v tem »moč« našega festivala. Sicer pa želimo še naprej gostiti velike filmske mojstre iz tega prostora, ki so nekdaj bili neznani, danes pa redno nastopajo na festivalih, kot so Berlin, Cannes, Locarno in Benetke. No, k nam v Trst prihajajo že od nekdaj (smeh).

Obenem želimo še naprej ostati pozorni do manj vidnih avtorjev, ki mogoče težko pridejo do distribucije ali so bolj na robu filmskega trga, vsaj italijanskega. In s tem ne mislim marginalnosti v umetnostnem ali estetskem smislu, pač pa v smislu kapitala, če hočemo. Želimo najti skrite mojstrovine: obstajajo ustvarjalci, ki ne kričijo, pač pa jim s šepetom uspe v dvorano pripeljati kakovostno umetnost. Naša publika išče to. Festival mora po našem biti kulturni projekt, ne pa nek glamurozen ali komercialen dogodek.

Bi izpostavili kako ime?

Med mojstri recimo Kirila Serebrenikova, Sergeja Loznico in Ildiko Enyedi, ki bodo z nami na festivalu in bodo o svojem delu tudi predavali. Kar nekaj je tudi italijanskih premier, denimo filma Christiana Petzolda in Agnieszke Holland.

Imamo pa še veliko drugih nadvse zanimivih cineastov, med katerimi bi omenila dva. Po več letih, odkar smo prikazali njegov Houston, imamo problem!, bo spet z nami slovenski režiser Žiga Virc z briljantno in zbadljivo črno komedijo Zemljo krast, ki so jo s prijatelji posneli v nekaj dneh. Film razkriva vse histerije sodobnega življenja, Virc se nekako norčuje iz sodobnega starševstva in nas pri tem pošteno nasmeje. Drugi pa je srbski režiser Stefan Djordjević, ki s »stikom« med dokumentarnim in igranim filmom prikaže zelo intimno družinsko zgodbo Veter, govori z mano.

V zadnjih letih ste vpeljali nekaj novih filmskih sklopov, denimo režiserkam posvečeni Divje vrtnice, pa tudi Queer visions. Oba močno nagovarjata mlade.

Drži. Opazili smo, da če želimo res biti vključujoči, se moramo ukvarjati tudi s temami, ki so lahko včasih pereče in zaradi tega izločene iz mainstream naracije. Naša naloga je tudi, da damo glas takim avtorjem in avtoricam. Tako smo zasnovali sekcijo Queer visions, ki odpira celo serijo vprašanj, povezanih z življenjem in ustvarjanjem pripadnikov LGBTQ+ skupnosti, a so zanimivi za vse.

Divje vrtnice pa želijo zapolniti neko vrzel v evropskem avdiovizualnem svetu, saj v njem ženske težje pridejo do financiranja, se težje prebijejo v kinodvorane in festivalske tekmovalne programe. Zato je prav, da ženskim talentom damo ta prostor. Ker si ga zaslužijo.