Ustvarila je več kot 350 kostumografij

Ko so jo pred leti v zaodrju nekega sarajevskega gledališča iskali novinarji, da bi spoznali nagrajeno kostumografko, se je zlagala, da to ni ona: v tistem trenutku se ji je zdelo pomembneje čistiti škornje, »da bodo šli čisti na oder«. Marija Vidau (1942) je vse življenje raje ostajala daleč od reflektorjev (in fotografovih bliskavic), v zaodrju, garderobah, ateljejih in delavnicah, kjer so nastajale njene kostumografije. »Tudi na premiere nisem hodila. Mislila sem, da je trenutek, ko gre kostum na oder, moje delo končano,« pove med pogovorom na svojem openskem domu. V dolgi karieri je ustvarila več kot 350 kostumografij – v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ljubljanski Drami, Novi Gorici, Celju in še marsikje. Nocoj ji bodo v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado Polde Bibič, ki jo Združenje dramskih umetnikov Slovenije podeljuje za življenjsko delo. Tokrat bo, izjemoma, tudi Marija Vidau stopila v soj odrskih žarometov. Kljub vsemu vesela, da so prepoznali vrednost njenega dela.

Se še spomnite, zakaj ste izbrali ta poklic?

Moja mama je bila šivilja. Najprej sploh nisem rada šivala, veliko raje sem risala. Ko sem se leta 1966 zaposlila v tržaškem gledališču, sem delala vse: šivala, pometala po tleh, čistila čevlje ... Ni me motilo, delala sem z lahkoto. Po treh letih pa sem vložila prošnjo za rimsko akademijo za kostumografijo; tu se je veselje do risanja vlilo s šivanjem in dobilo novo strukturo, novo vizijo.

Kako je potekalo vaše delo?

Najprej sem kostume skicirala, nato jih skušala izdelati tudi iz materialov (nekateri miniaturni kostumi v materialih visijo uokvirjeni tudi na domačem podstrešju; op. avt.). Če sem le mogla, sem za šivilje pripravila tudi kroje, zlasti, ko so bili nekoliko nenavadni. Skušala sem tudi nadzirati delo šivilj in krojačev, kakšne stvari je bilo treba popraviti, včasih je bilo treba krojače prepričati, da je to, kar sem narisala isti stil, ki so ga imeli oni v mislih, ampak drugače izdelan ... Drugi dan sem prišla k njim s kavo in je šlo lažje (smeh). Drugič zaposlenih v delavnici nisem mogla prepričati, da se lahko usnje plisira. Jaz pa sem hotela poskusiti; na koncu je bil efekt dober ...

Celotni intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.