V partituri se prepletajo italijanski, slovanski in nemški elementi

Nemški kompozicijski stil, slovenska motivika in italijanski melos se prepletajo v operi Zlatorog, pozabljenem delu skladatelja Viktorja Parme, ki bo v ponedeljek v koncertni izvedbi zaživelo v tržaškem opernem gledališču Verdi. Operi in skladatelju je bilo posvečeno ponedeljkovo srečanje, ki ga je v dvorani Bobi Bazlen priredilo Društvo slovenskih izobražencev (DSI) z mestnim gledališkim muzejem Carlo Schmidl. Rossana Paliaga se je pogovorila z muzikologom Paolom Petroniem, z dirigentom orkestra ljubljanske Akademije za glasbo Iztokom Kocnom in novinarjem Lucianom Santinom iz tržaškega Novinarskega krožka, nosilcem projekta La musa smarrita - Pozabljena muza Viktor Parma 1858-1924.

V polni dvorani so v pokušino zazveneli arije in zborovski odlomki iz premalo poznane partiture Zlatoroga, katere rokopis je Petronio, avtor knjige Viktor Parma - oče slovenske opere, čuval pri sebi in ga pokazal občinstvu. Življenje Viktorja Parme (1858-1924) je tržaška zgodba javnega uslužbenca z umetniško žilico, ki je ob padcu avstro-ogrskega cesarstva in prvi svetovni vojni naletel na gluha ušesa in bil do druge polovice 20. stoletja v domovini skoraj nepoznan. Sprejeli so ga na Hrvaškem in Češkem ter kot učenca Antona Brucknerja tudi v Avstriji. Besedila njegovih oper in operet so bila povečini v nemškem jeziku.

V Parmovi partituri se prepletajo italijanski, slovanski in nemški elementi, je poudaril Iztok Kocen, ki bo pod svojo roko poleg orkestra v nedeljo prevzel še tržaški Zbor Jacobus Gallus, ki ga vodi Marko Sancin, in goriški Mešani mladinski zbor Emil Komel, ki ga vodi David Bandelj. »Vloga zborov,« je povedal, »je v partituri klasična, pevke in pevci so vaščani, lovci, otroci. Nimajo prave vloge v prvem in drugem dejanju, nastopijo pa kot nek grški zbor in povzamejo dogajanje ob tragičnem koncu.« Pri solistih, je še dodal, je Parma zahteval močne glasove, kot jih slišimo v italijanski operi.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku