Četrtek, 24 september 2020
Iskanje

»Zelo mi je všeč pripovedovati svoja doživetja v tretji osebi«

Pogovor z besedno umetnico Bruno Marijo Pertot

9. avg. 2020 | 14:07
Dark Theme

Bruno Pertot sem obiskala na njenem domu. V toplem poletnem popoldnevu sem premagala reber in stopnice do njene hiše v starem kotičku Barkovelj, kjer se okrog hiš še bohotijo paštni. In v tem lepem okolju živi in ustvarja kot Bruna Marija Pertot. Njena prva objava, pesniška zbirka Moja pomlad, sega v leto 1961. Pisala je predvsem poezijo, a ne samo, objave njenih del so si sledile, čeprav jih ni – glede na časovni razpon – prav veliko. Pisala je v slovenščini, poučevala pa je italijanščino: na nasprotnih straneh katedra sva se dolgo tega tudi srečali. Z obiskom v Barkovljah se je začelo moje tokratno pogovarjanje z besedno umetnico in nastal je intervju.

Pesnica, pripovednica, avtorica radijskih iger: v kateri zvrsti se najbolj prepoznate?

Pravzaprav v vseh. Zelo mi je všeč pripovedovati svoja doživetja v tretji osebi, tako kot da niso moja, ali pa obratno v prvi osebi nekaj, kar ni bilo moje, kar je nekdo drug ali druga doživela: s tem ustvarim neko neprepoznavnost, posebno če gre za intimna ali boleča, vendar resnična dogajanja, ali osebe, ki zaslužijo, da ostanejo žive, vsaj v pisani besedi.

Naslovi zbirk so zelo izpovedni: Moja pomlad, Dokler marelice zorijo, Bodi pesem, Črnike dobre na nabrežju, Ti navdih in jaz beseda. Naslove izbirate ali se napovejo sami?

Naslov? Če ga iščem in izbiram, ga prav gotovo ne najdem: eden je preveč ohlapen, drugi neumen, tretji, kakor da sem ga nekje že slišala ali brala. Zato ne izbiram. Bo že še prišel sam. In pride. Prej ali slej! Morda ko okopavam vrtnice ali sadim krompir. Evo ga, je že tu. To sem ugotovila že, ko sem bila še zelo zelo mlada. Pride trenutek, ko se moraš rad ali nerad spoprijeti z nečim, kar nima nobene veze z ustvarjanjem, čeprav bi bilo povsem napačno misliti, da sajenje krompirja nima nobene veze z ustvarjanjem. Ima. Prav takrat prileti vate, v glavo, srce, uho, kaj vem, kam bi ga dala. Kaj že prileti? Naslov, seveda. Je lahko pozabljena beseda, misel, čustvo, nasmeh ali spomin, celo pravo besedo ti prinese z vetrom, prav tisto, ki si jo prej zaman zasledoval in iskal. Je tu in je celo sprejemljiv, morda celo originalen. Naslov, namreč. Lep, vendar ne tvoj. Je darilo.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Ali menite, da bi morala biti uporaba zaščitne maske v razredih med poukom obvezna:

1. sep. 2020 | 18:00
Da
Da, samo po 14. letu
Ne
Ne vem
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo