Pesnik Roza podaril šoli svojo otroško knjižnico

Na osnovni šoli Alojza Gradnika so imeli včeraj v gosteh izjemnega gosta. Njemu na čast so razstavili knjige pesmi in zgodb, s katerimi je razveselil otroke in odrasle: Gospod Filodendron, Čofli, Črvive pesmi, Izbrane rozine v akciji, Mali rimski cirkus, Kako je Oskar postal detektiv, Mihec, duh in uganka, Balon velikan, Urška. Ko je prispel, so učenci recitirali eno njegovih najbolj znanih pesmi, Marela, in ga lepo predstavili: Andrej Rozman Roza se je rodil 25.maja 1955 ... je pesnik, pisatelj, dramatik, igralec, režiser, svobodni umetnik ... napisal je številne knjige poezij, med katerimi tudi SMS poezije ... pa tudi romane: Skrivnost ščurkov, Najbolj dolgočasna knjiga na svetu ... prejel je številne nagrade: Zlata ptica, Severjevo nagrado, Levstikovo nagrado, Ježkovo, Župančičevo, pa nagrado iz Prešernovega sklada.

Vse so pripravili na vrat na nos, saj so šele v petek izvedeli, da jih bo pesnik obiskal. Povod za obisk je bil kar se da hvalevreden. Tržaški pesnik Roberto Dedenaro, repentabrski občan, je vzpostavil stik z ljubljanskim pesniškim kolegom Andrejem Rozmanom Rozo, srečanje je obrodilo veliko »donacijo šoli Alojza Gradnika«, kot jo je poimenoval repentabrski župan Marko Pisani: Roza ji je podaril svojo knjižnico otroških knjig in del in s svojo darežljivostjo potrdil svojo veliko ljubezen do otrok in šole.

Pesnik je učence in učiteljice,pa tudi župana Pisanija in odbornico za šolstvo Roberto Škabar očaral s pripovedovanjem zgodb in recitiranjem pesmi za otroke. Začel je kar s pesmijo o dežniku, mareli, kot ji pravijo v Ljubljani. V pesmi pozabljena marela, posajena v zemljo, požene korenine in iz nje zraste drevo. »Tako so nastale ... marelice,« je »razkril« otrokom. Povedal jim je tudi, da je prvo pesem napisal kot otrok, prvo pesem za otroke pa, ko je sam dobil otroka. En teden jo je sestavljal, tako je nastala pesem o strahu, ki jo je tudi povedal otrokom.

Od učiteljic si je izposodil metlo in jo pesniško spremenil v puško, da je lahko primerno, sedeč in speč na stolu, pričaral Lovsko pesem. Seveda je moral tudi sam recitirati Marelo, na veliko željo učiteljic pa še Urško, pesem o prevzetni deklici, ki jo je povzel in posodobil po Prešernu, tako kot je Prešeren povzel in posodobil Valvazorjevo podobno pesem iz leta 1547. Tako je odšla sodobna Urška na ples, kjer »godba menja se nenehno: / polka, rokenrol in tehno«. Moderni povodni mož se pripelje na motorju, s čelado na glavi, zapleše z lepotico in jo odpelje z motorjem, ki pa je na mostu čez Savo »zgrešil most«. Tragedijo je Roza nakazal v uvodnih verzih: Res hudo je, če prelep / si za ta povprečen svet!!!

Med tistimi, ki je Andreju Rozmanu Rozi zaploskala, je bila tudi Marica Dolenc, dolgoletna učiteljica na šoli na Colu, sedaj v pokoju, ki so ji učenci in učiteljice pred pesnikovim prihodom, pripravili lep, prisrčen sprejem.

M.K.

Več novic na www.primorski.eu