V Oslu bodo danes podelili Nobelovo nagrado za mir beloruskemu aktivistu Alesu Bjaljackiju ter organizacijama za človekove pravice Center za državljanske svoboščine iz Ukrajine in Memorial iz Rusije. S slednjo je nekaj mesecev v času univerzitetnega študija politologije na tržaški univerzi sodelovala predsednica znanstvenega sveta Slorija dr. Zaira Vidau, ki še danes meni, da je bila izkušnja izpred dveh desetletij enkratna.
Zakaj ste se odločili za sodelovanje z Memorialom?
Na moskovskem sedežu organizacije v ulici Karetny sem se znašla skoraj slučajno. V študentskih časih sem bila namreč članica mednarodnega društva Aiesec, ki mladim v več kot sto državah ponuja možnost opravljanja praks v tujini, v glavnem v podjetjih.
Sama sem se odločila za mobilnost na področju človekovih pravic. Moskovski člani Aieseca so poskrbeli za moje bivanje in urejanje dokumentov ter našli organizacijo, kjer sem delala od novembra 2001 do marca naslednjega leta. Priznam, da se takrat nisem povsem zavedala, da sem se znašla v tako pomembnem središču.
Memorialovo ukvarjanje z zgodovino ima tudi sociološko in antropološko dimenzijo ...
Organizacija je v nekaj desetletjih rekonstruirala nacionalni spomin okrog politične represije, še zlasti v Stalinovem času. Prvi so se lotili sestavljanja seznama ljudi, ki so bili zaprti v gulagih, zbirali so dramatična pričevanja priprtih in jih objavljali v svojih publikacijah. Z vidika človekovih pravic je njihovo delo pomembno zato, ker so potomcem žrtev dali možnost, da spregovorijo in tako rekoč spoštljivo pokopljejo svoje drage.
Razvili so študijski in raziskovalni pristop, ki ima seveda močan politični pridih in vlogo. Na sedežu, kjer sem tudi sama delovala, so uredili muzej in tudi na lokacijah, kjer so bili gulagi so uredili razstave. V okviru svojega dela sem se ukvarjala z iskanjem mednarodnih sredstev za financiranje različnih publikacij, v katerih so objavljali prej omenjena pričevanja.
Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.