Slovenka v italijanskem parlamentu, senatorka Tatjana Rojc, je bila ob izvolitvi marca 2018 politična novinka. V svojem obračunu nekaj več kot štirih let v senatu lahko zdaj niza politične dosežke in vidne nastope v imenu Demokratske stranke, nosilne levosredinske sile. Prvo mesto na strankini kandidatni listi za senat je torej priznanje za opravljeno delo, obenem pa je dobra popotnica, da bodo Slovenci še naprej zastopani v Rimu. Na nedeljskih volitvah se namreč Tatjana Rojc poteguje za drugi mandat.
Zakaj ste bili postavljeni na prvo mesto kandidatne liste Demokratske stranke za senat?
Razlogov je več. Prvi in seveda najpomembnejši je, da je s tem Demokratska stranka dokazala svojo skrb, da se potrdi slovenska prisotnost v parlamentu, kar je izraz demokratičnega predstavništva večetničnega prostora, kakršen je naša dežela. Drugi razlog pa je, da sem v prvem mandatu s svojo prisotnostjo na preko tisoč srečanjih po Furlaniji - Julijski krajini pridobila zaupanje demokratov iz celotne dežele, ki so brez izjem, prepričano podprli mojo ponovno kandidaturo. Na tem mestu naj se posebej zahvalim pokrajinskim tajnikom stranke, najprej Caterini Conti, ki med drugim kandidira za poslansko zbornico, deželnemu tajniku Cristianu Shaurliju, predvsem pa Debori Serracchiani in Simoni Malpezzi, ki sta ovrednotili moje delo v senatu in med ljudmi. Tretji razlog pa je gotovo moja vpetost v evropski prostor, ki je marsikomu manj poznan.
Ali so demokrati povsem dozoreli spoznanje o prednostih slovenskega parlamentarca na italijanski »vzhodni meji«?
Z vsem, kar se je kljub izjemno zmedeni in zahtevni zakonodajni dobi, ki se zaključuje, zgodilo pozitivnega, mislim, da je tako. Na to ozaveščenost je vplivalo kar nekaj dejavnikov. Naj omenim srečanje predsednikov Italije in Slovenije, Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja v Bazovici, vrnitev tržaškega Narodnega doma v slovenske roke, skupno kandidaturo Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture, prijateljsko košarkarsko tekmo med reprezentancama Italije in Slovenije, pri kateri je odločilno vlogo odigral naš Jadran, nenazadnje tudi moje politične poteze in nastopi v senatu so prispevali k takšni strankini odločitvi. Pa še odlični odnosi med Italijo in Slovenijo tako v gospodarstvu kot na političnem prizorišču.
Katere so torej prednosti Slovenca v parlamentu?
Slovenec pozna svet, ki se odpira proti srednji Evropi in ki zajema tudi celotno Podonavje, Balkan, katerega stabilnost je izjemno pomembna za Italijo in za vso Evropo. Zaradi tega je slovenski parlamentarec zelo aktivno vključen v zunanjepolitično razmišljanje stranke in torej tudi države same.
Bi razčlenili politične značilnosti vsake stranke posebej, ki se povezuje v desno-sredinski blok?
Nič novega ne bom povedala. Volilni »program« kaže na bistveno razliko med njimi in nami. Njim gre za zmago, nam za državo in državljane, kar je nekaj povsem drugačnega. Navidezno granitna povezanost desnih strank pa se je očitno že močno skrhala, ko se je Silvio Berlusconi jasno opredelil za Evropo in njene vrednote. Vse bolj jasno postaja, da se znajde predvsem Matteo Salvini v težavah, ker izgublja konsenz. Celo med svojimi ... Odnos do Vladimirja Putina in napada na Ukrajino je tudi zgovoren. Volilne obljube, med katerimi izstopa flat tax, nimajo nikakršne resne osnove in bi povzročile strahoten družbeni razkol med premožnimi in revnejšimi sloji. Naša dežela je z desno upravo že dokazala, kaj bi nas doletelo na državni ravni: privatizacija zdravstva, močno pomanjkljiva skrb za okolje – požari in druge strašne posledice za naše ozemlje –, nenazadnje obljube in trditve glede slovenske narodne skupnosti, ki so ostale samo lepe besede. Glede Giorgie Meloni pa ... Že sam simbol kaže, da se stranka naslanja na misovsko tradicijo. Tudi v senatnih komisijah in delu v avli je bilo jasno, da ima takšna desnica nacionalističen in rasističen, izrazito protievropski predznak.
Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.