»Dolgoživost Tržačanov je morda tudi posledica naklona terena«

Po treh mesecih, ki jih je zaradi dveh zanimivih raziskovalnih projektov preživel v Trstu, se dr. Peter Kumer, docent na Oddelku za geografijo Univerze v Mariboru, vrača domov. Ravno na zadnji dan gostovanja v Trstu je z izvedenskim pogledom strnil nekaj svojih ugotovitev o dobrih in slabih plateh mesta.

Za kraj pogovora ste hitro predlagali kavarno. Se že počutite kot domačin v Trstu?

Ne bi rekel, da sem domačin, tudi zato ne, ker ne govorim italijansko. Sem pa bil v Trstu že večkrat. Tudi moji predniki so pogosto prihajali sem – predvsem nakupovat. Trst mi je blizu, zdi se mi odprto, kozmopolitsko mesto. Takšnega v Sloveniji ni.

Zakaj ste tu?

Ravno danes (pogovor je potekal v torek, op. ur.) se zaključuje moje trimesečno gostovanje na Univerzi v Trstu, v laboratoriju GEP Lab za ekonomsko in politično geografijo, ki ga vodi izredni profesor dr. Giuseppe Borruso. V začetku sem predaval trajnostno urbano načrtovanje, večji del časa sem pa posvetil raziskovanju. Zanimata me dve temi: modro-zelena infrastruktura in stoletniki – natančneje, geografski dejavniki tako imenovanih »modrih con«.

Kaj so to?

To so območja z večjim številom stoletnikov. Trst velja za eno takšnih območij, saj ima približno sedem ljudi, starejših od sto let, na 10.000 prebivalcev, medtem ko je italijansko povprečje okoli tri na 10.000. V zvezi s tem so v Italiji opravili že več raziskav, ki izhajajo iz zdravstvenih ved.

Kaj ugotavljajo glede dolgoživosti?

Omenjajo se genetika, odpornost na stres in zdrav življenjski slog. Take študije so opravili marsikje po svetu in rezultati niso usklajeni. V Italiji se na primer poudarja pomen mediteranske prehrane, na Japonskem pa daljša obdobja brez hrane oziroma čim zgodnejša večerja, kar pa v italijanski kulturi ni značilno. Mene pa zanimajo prostorski dejavniki, ki prispevajo k dolgoživosti, torej širši kontekst. Ukvarjam se denimo z reliefnimi in klimatogeografskimi dejavniki, kot je čistejši zrak zaradi pogostosti burje. Dolgoživost Tržačanov je morda tudi posledica naklona terena.

Mislite na klance?

Da. Klanci prisilijo človeka, da je telesno aktiven. Pomemben dejavnik je tudi redno druženje, tu opažam veliko vključenost v pevske zbore, društva ... To ustvarja tudi medgeneracijske stike, ki so ravno tako ključni, ker se starostnik počuti sprejetega. Raziskave, ki so bile doslej opravljene o Trstu, izpostavljajo tudi stres – vendar tu ne gre za odsotnost stresa, saj so starejši ljudje doživeli turbolentno 20. stoletje. Zato dejavnik dolgoživosti v tem primeru ni neprisotnost stresa, ampak odpornost na stres.

Koliko stoletnikov ste intervjuvali?

Z ljudmi, ki so stari 100 ali več let, še nisem opravil raziskovalnih intervjujev. Sem pa govoril s petimi, ki so starejši od 90. To štejem za velik uspeh, saj ni enostavno priti do njih – vzeti si je treba čas, se dogovoriti ...

Vas je v teh pogovorih kaj presenetilo ali začudilo?

Vse sem vprašal, če so v življenju kdaj občutili lakoto ali pomanjkanje – vsi so rekli, da ne. Pogovarjal sem se pa zaenkrat s Slovenci, ki so vsaj en del življenja živeli na podeželju in bili povezani s kmetijstvom, zato so očitno zmeraj imeli nekaj svoje hrane.

Je za daljše življenje bolje živeti v mestu ali na podeželju?

Ni enoznačnega odgovora. Na podeželju je več narave, a danes se večina ljudi na vasi zaradi večjih razdalj premika z avtomobili. Tudi nekdanje povezanosti z zemljo, ki je silila v fizično aktivnost, ni več. Samo do pet odstotkov ljudi, ki živi na podeželju, obdeluje zemljo. V mestu si bolj prisiljen v gibanje – hodiš, kolesariš. Veliko zavisi od posameznika in njegove fizične aktivnosti na dnevni ravni.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorske dnevniku.