K sorodnikom v Italijo, dokler ne bo na Ukrajino legel mir

K prijateljem, znancem in sorodnikom so namenjeni prvi Ukrajinci, ki po izbruhu vojne bežijo iz domovine. Odhajajo predvsem v večja italijanska mesta, a tudi v druge države, z avtobusom ali osebnim vozilom. Potujejo s po enim manjšim kovčkom ali samo z nahrbtnikom. Prostora namreč ni veliko. Kdor se je do slovensko-italijanske meje pripeljal s svojim avtomobilom, pa je naložil vse, kar se je vanj dalo naložiti – tudi upanje, da bi bilo vojne čim prej konec. Prvi avtobus z begunci se je na meji pri Fernetičih pojavil v nedeljo: šlo je za izredni prevoz. Danes dopoldne pa je policija ustavila dva linijska avtobusa in pregledala dokumente potnikov. Eden je bil namenjen v Španijo.

»Vrnili se bomo, ko bo mir,« je dejal Evgenij iz Hmelnickega, mesta v pokrajini Podolj v zahodnem delu Ukrajine. Z ženo Viktorijo in tremi hčerkami je od doma odšel v četrtek in se je skozi Madžarsko in Slovenijo končno pripeljal do Italije. V Comu ga čakata mati in sestra. Že več let tam živita in delata. »V Hmelnickem je sicer še mir in ni slišati bombardiranja. Kot kaže, pa bo tega miru povsod konec, zato smo šli na pot,« je dodal 35-letni učitelj, ki je med »srečnimi« mladimi moškimi, saj mu ni treba v vojsko, kot veliki večini moških med 18. in 60. letom starosti. »Redke so izjeme, ena izmed teh so očetje najmanj treh otrok,« je pojasnil, pokazal svoje tri hčerke in dodal, da vojne ni pričakoval in tako kot velika večina vrstnikov sploh ne razume, zakaj je prav v tem trenutku prišlo do tako obširnega napada.

Na meji smo prestregli tudi prevajalko Natalijo, ki želi ob prihodu rojakov v Italijo kot prostovoljka ponuditi pomoč pri prevajanju. Že več let živi v Trstu. Skoraj vsako uro je v teh dneh v stiku s sorodniki, ki živijo v predmestju Kijeva in s sestro v Zaporožju. Njeno in druga pričevanja smo zbrali na terenu.

Več v jutrišnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.