Na desnici so strašili z zaščito Slovencev, a so se ušteli

Zaščitni zakon ne koristi le slovenski manjšini, temveč blagodejno vpliva tudi na razpoloženje v Furlaniji Julijski krajini ter na odnose med Italijo in Slovenijo. Petindvajset let po parlamentarni odobritvi lahko torej trdimo, da je zakon dosegel zastavljene politične cilje, čeprav se nekateri členi izvajajo počasi, nekateri pa sploh ne. Zaščita manjšine ni ustvarila napetosti, s katerimi so strašili njeni nasprotniki na italijanski desnici, ampak sobivanje v sožitju, ki ga zakon spodbuja.

Ta ugotovitev je izstopala na srečanju, ki ga je slovensko veleposlaništvo v Rimu v sodelovanju s senatorko Tatjano Rojc namenilo obletnici zaščite in njenim vsestranskim učinkom. Izhodišče za razmišljanje je nudil novinar in svojčas predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar, ki je obnovil strmo parlamentarno pot zakona, v katerem sončne plati po njegovem močno prevladujejo nad senčnimi.

Brezigar se ni vprašal, kakšen bi bil danes položaj slovenske manjšine, če ne bi bilo zaščite, ter kakšni bi bili odnosi med Italijo in Slovenijo. Pač pa je prepričan. da je zakon številka 38 iz leta 2001 začrtal ne le pravni okvir za manjšinske pravice, temveč tudi močno prispeval k sožitju, začenši v »problematičnih okoljih«, kot sta bila nekoč Trst in Gorica.

Veliko odprto vprašanje ostaja manjšinsko predstavništvo v Rimu. Obstaja namreč konkretna nevarnost, da bo sedanja senatorka Tatjana Rojc zadnja slovenska predstavnica v italijanskem parlamentu.