Na pohodu iz Železnikov v Dražgoše je bila petina pohodnikov iz Gorice

V narodnoosvobodilnem boju so »mnogi partizani umirali z molitvijo na ustih in z rdečo zvezdo na kapi«, je na nedeljski spominski slovesnosti v Dražgošah dejal slavnostni govornik, predsednik slovenske vlade Robert Golob, ki je želel izpostaviti pomen dražgoške bitke leta 1942 in pomen zgodovinske enotnosti slovenskega naroda v boju za svobodo. 69. spominske slovesnosti, katere geslo je bilo S strahom in pogumom v boj za svobodo, se je letos – v predvolilnem obdobju – udeležila večina ministrov Golobe vlade, med zbranimi pa je bil tako kot vsako leto tudi prvi slovenski predsednik Milan Kučan, ki je, kot vsakič, doživel najbolj glasen aplavz s strani približno 3000 glave množice. Med temi je bilo okrog 600 pohodnikov, ki so se udeležili osmih pohodov, ki vsako leto vodijo v vas na pobočjih Jelovice. »Kralja« vseh pohodov sta sicer pohod Po poti Cankarjevega bataljona iz Pasje ravni v Dražgoše in pohod iz Železnikov čez Ratitovec. Teh se izmenično udeležuje tudi posadka Slovenskega planinskega društva Gorica (SPDG), ki se je letos v najvišjem številu zadnjih let – 17 – spopadla z Ratitovcem, pridružili pa smo se ji tudi mi, tako da je ta reportaža nastala iz sobotne ter nedeljske izkušnje, medtem ko je skupina tržaških pohodnikov v režiji Slovenskega planinska društva Trst (SPDT) izbrala drug, a nič manj pomemben pohod.

Snega je bilo tokrat več

Zbirališče je bilo v nedeljo ob polnoči mesto Železniki, tako da so goriški planinci z dvema kombijema startali iz Štandreža okrog 21. ure. Iz Železnikov se je namreč do pandemije začenjal nočni pohod v Dražgoše čez 1678 metrov visoki Ratitovec, v zadnjih letih pa organizatorji poskrbijo za avtobusni prevoz, ki pohodnikom prihrani približno 550 metrov višinske razlike ter poldrugo uro nočne hoje.

Da ne bi kdo mislil, da je zaradi tega pohod, ki se je po vožnji z avtobusom do izhodišča na Prtovču začel ob 00.40, enostaven, saj je zahteval 22 kilometrov in okrog 1100 metrov premagane višinske razlike v približno osmih urah efektivne hoje, tako da so planinci dospeli v Dražgoše po 10. uri zjutraj. Razmere so bile ene najzahtevnejših vsaj zadnjega desetletja, saj so planinci vseskozi hodili po snegu. Tega je v nekaterih predelih zapadlo tudi več kot 60 centimetrov, za nameček je snežilo tudi med samim pohodom v jutranjih urah, najnižje temperature pa so bile okrog -10 stopinj Celzija. To je bilo kar hladneje od npr. temperatur pred dvema letoma, ko smo se nazadnje udeležili tega pohoda. Kar topleje pa je bilo v primerjavi s temperaturo -30 °C januarja 1942, ko se je Cankarjev bataljon uprl Nemcem. Postanek v Krekovi koči na Ratitovcu in daljša pavza, med katero so organizatorji ob ognju pripravili čaj in kuhano vino, sta bila torej več kot dobrodošla.

Pa še beseda o številu udeležencev. Pohoda iz Pasje ravni se je letos udeležilo okrog 100 udeležencev, kar je bistveno manj v primerjavi s stotinami udeležencev, ki so jih nekoč beležili, o čemer vedo povedati »veterani« SPDG, medtem ko je bilo na vsekakor vedno nekoliko manj številčnem pohodu čez Ratitovec 94 vpisanih, kar je primerljivo s številko pred dvema letoma. Letos pa so za »statistični podvig« poskrbeli ravno člani SPDG – stari od 18 do več kot 60 let –, ki so predstavljali kar 18 % oziroma skoraj petino pohodnikov. Ne glede na to, na njihovo slovensko besedo in na slovenski napis na društvenem kombiju (z italijansko registrsko tablico), pa jih je skupinica pohodnikov oz. udeležencev slovesnosti v Dražgošah, ki najbrž zgodovine ne obvlada najbolje, vsekakor označila za »Italijane«.

Vas je bila do tal požgana

Pohod je vsekakor stekel brez zapletov in kljub snegu ob kar hitrem ritmu, tako da so člani SPDG z ostalimi pohodniki pravočasno dospeli v Dražgoše, kjer jih je v ogrevanem šotoru pričakal tradicionalen pasulj, sledila pa je slovesnost, s katero smo začeli prispevek. Z njo v Sloveniji obeležujejo enega najpomembnejših dejanj narodnoosvobodilnega boja, ko so se pred 84 leti borci Cankarjevega bataljona v hladnih zimskih dneh v škofjeloških gozdovih neustrašno zoperstavili močnim okupatorskim silam. Umaknili so se v Dražgoše, kjer so jih obkolili nacisti. Tri dni so odbijali napade, dokler se niso umaknili pred nacisti, ki so v maščevanju do tal požgali vas in pobili 41 domačinov.

Enotnost misli, duha in dejanj

»Najsvetlejše prizore slovenske zgodovine zaznamuje enotnost - enotnost misli, duha in dejanj, povezanost v boju za emancipacijo slovenskega naroda, za svobodo slovenske kulture in slovenskega jezika. Slovencem je v najtežjih zgodovinskih preizkušnjah vedno uspelo stopiti skupaj in premagati tisto in tistega, ki nas je preizkušal,« je dejal Golob. Ključ do uspeha osvobodilne fronte je bila po njegovih besedah enotnost med različnimi družbenimi in političnimi skupinami. »Čeprav bi nas nekateri radi prepričali drugače, današnja politična delitev naroda ni zgodovinsko dejstvo, temveč je bila ustvarjena umetno. Od teh delitev imajo korist le tisti, ki hujskajo, pozivajo k orožju, sovražnemu govoru, nespoštovanju človekovih pravic in celo kršenju mednarodnega prava,« je navedel premier in pri tem tudi opozoril na sodobne izzive, porast skrajnih gibanj in odgovornost današnje generacije, da zaščiti temeljne vrednote demokracije, pravne in socialne države.