Ponedeljek, 08 avgust 2022
Iskanje

»Najhujši dnevi v mojem življenju«

Oleksandra Petrakova, študentka iz Harkova

14. mar. 2022 | 13:28
Dark Theme

Oleksandra Petrakova je bila še pred tremi tedni študentka mednarodnega prava v Harkovu, aktivna mlada evropska ambasadorka in nekdanja članica mladinske delegacije lokalnih in regionalnih oblasti pri Svetu Evrope. Pred vstopom ruskih sil v državo se je s prijatelji dnevno pogovarjala o absurdnosti nastale situacije na ukrajinski meji. »Dobro se spomnim dne, ko sem prvič začutila strah,« pripoveduje 21-letna sogovornica. »Bila sem na kavi in pisala motivacijsko pismo za univerzitetni program. Naenkrat je postalo moje početje čisto brezvezno. Okoli mene je vladal nemir, ljudje so pakirali in kupovali hrano na zalogo, delili so se nasveti, kako ravnati v primeru evakuacije. Dotlej nemogoča situacija je postala zelo resnična: napad na celo državo!« Rodni Harkov je zapustila, ko je bilo mesto že močno poškodovano.

Kdaj je bila evakuacija pravzaprav nujna?

Prepričani smo bili, da nam bo uspelo ostati v mestu kljub invaziji, vendar stanje je naenkrat postalo izjemno dramatično. Na beg sploh nismo bili pripravljeni, s fantom sva enostavno ostala v stanovanju, saj zaradi covidne situacije nisva želela tvegati okužbe na postajah podzemne železnice, kamor se je zatekla večina prebivalstva. Dneve sva tako preživljala ob nosilnih stenah, imela sva elektriko, vodo in internet, po nekaj dneh sva se celo privadila na odmevanje bomb v predmestju. Izgledalo je celo, da imajo ukrajinske sile situacijo pod nadzorom, nenadoma pa so se ruski vojaki nevarno približali središču mesta. Prvega marca naju je prebudila močna eksplozija zelo blizu doma, fant je doživel živčni zlom in ugotovila sva, da morava čim prej stran. Odpravila sva se na železniško postajo in tam čakala nekaj ur na vlak. Potovanje do Ternopila je bilo dolgo, počasno in polno postankov, 24 ur kasneje pa sva vendarle prispela.

Ali so ostali člani vaše družine in prijatelji na varnem?

Kar nekaj mojih sorodnikov je odšlo dan kasneje. Moji starši in stari starši ter moj boter z družino in 90-letno mamo so se precej dni skrivali v kleti na drugem koncu mesta, ko pa jim je zmanjkalo hrane, so prišli k nam. Ko sem že odšla, so se spopadi začeli na ulici pod našim oknom, zato so odšli po dedka v bolnišnico in se odpeljali z avtom. Potovali so tri dni bodisi zaradi zastojev bodisi ker so se izogibali nevarnejšim krajem in ker je vožnja v času policijske ure prepovedana. K sreči so zdaj tu z mano.

Zelo težko pa komuniciram z ljudmi iz Mariupolja, ker so popolnoma odrezani od sveta. V številnih delih mesta ni elektrike, kar seveda pomeni, da ne morejo polniti telefonov in nimajo internetne povezave.

Kako doživljate danes izkušnjo bega?

V zadnjih dneh v mestu in nato na poti nas je poganjal adrenalin. Ni bilo časa za razmišljanje, ker je bil naš edini cilj beg. Bili so zelo dramatični trenutki. Čeprav pravijo, da najhuje pride za tabo, ko se umiriš, moram priznati, da sem bila veliko bolj razburjena, ko sem odhajala, kot zdaj, ko sem na varnem. Trenutno imam težave dojeti, da se je vse to sploh zgodilo in da je moje mesto ena sama ruševina.

Ko slišiš in vidiš rakete, eksplozije in streljanje, čutiš globok strah, saj te ne skrbi samo zate, ampak tudi za tvojo družino. To so bili najhujši dnevi mojega življenja. Pravzaprav težko razmišljam o njih, branje novic se mi upira, vendar je moja družina ves čas pred televizijo in s telefonom v roki, tako da informacije ne morejo kar tako mimo mene. Tiste grozne dneve zato podoživljam vsak dan.

Mnogi se počutijo nemočni, kaj je za vas najhuje?

Čutim sram in to, čemur pravijo krivda preživelega. V Harkovu sem bila namreč zelo aktivna, zdaj pa enostavno ne zmorem veliko. Tudi stike s prijatelji v tujini komaj ohranjam, ker preprosto nimam moči. Hkrati čutim, da ne pomagam dovolj tistim, ki so ostali. Do pred nekaj dnevi, ko so bili moji starši še na poti, sem dan in noč zbirala informacije o možnostih postanka in nočitve ter o varnih poteh. Brala sem novice in sledila dogajanju. Zdaj pa pogosto ne čutim čisto nič, na trenutke sem popolnoma otopela. Sodelujem sicer pri izdelavi posebnih mrež za vojake, ampak ves čas čutim, da v tako velikem spopadu to ni dovolj, čeprav se zavedam, da vsaka oblika pomoči, četudi majhna, lahko naredi razliko.

Ali boste ostali v državi? Imate načrt za odhod?

To je zelo težko vprašanje, nimam odgovora. Sploh ne vem, če bi rada odšla. Konec meseca bi morala odpotovati v Strasbourg, ker sem mladinska predstavnica lokalnih oblasti pri Svetu Evrope, kar pomeni, da bi morala tam predstavljati svojo državo. Zato ne morem kar oditi, saj nosim določeno odgovornost do ljudi. Dobro vem, da bi se v primeru odhoda počutila še bolj krivo, ker bi na tak način zatajila svoje sodržavljane. Moji starši bi radi šli, jaz pa jim razlagam, da nam tu, v Ternopilu, nič ne manjka. Imamo toplo stanovanje, kuhinjo, vodo, skratka vse, kar potrebujemo. Me pa vsak dan spomnijo, da nihče ne ve, ali se bodo ruske sile ustavile v Kijevu. Kaj če gredo še dlje in zasedejo celo državo?

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava