Nekoč srebrno mesto ostaja danes le kraj spomina

Ob srebreniški džamiji je ustavil avtomobil, iz njega je stopil Sadik Salimović. Kolegici Dela inVečera, ki sta se malo pred tem pogovarjali z njim, sta povedali, da je 70-letnik upokojeni novinar Radia Svobodna Evropa, v domače mesto se je vrnil pred desetimi leti.

Njegova pripoved o življenju v Srebrenici pred vojno je trajala toliko, kolikor cigareta, ki jo je vrtel med prsti: »Takrat smo se vsi poznali. Tam dol je stal bar, z njim je upravljal nek gluhonemi moški. Dogovor je bil tak: kdor si je želel zgodaj zjutraj skuhati kavo, je sam odklenil lokal, spil, denar pa pustil na pultu. Enako je bilo zvečer s pivom: gospodar je naslednjega dne le preštel zamaške in zaslužek. Enkrat pa so se z njim pošalili, v drugem lokalu so nagrabili dvajset ali trideset zamaškov in jih stresli na njegov pult. Ko je zjutraj odklenil bar, ga je skoraj zadela kap. Na pultu je bila gora zamaškov, denarja pa nikjer.«

Pot nas je na petkovo jutro v Srebrenico vodila iz dobri dve uri vožnje oddaljene Tuzle. Kombi je leno vijugal vzdolž reke Drine, tik ob meji s Srbijo. »Nikoli se ne bom kopal v tej prekleti reki. Voda je prepojena s krvjo tistih, ki so jih pobili in zmetali vanjo,« je z resnim tonom povedal voznik Haris. Nekoliko nižje je s prstom pokazal na levo, proti hišici ob cesti. Bil je dom Fate Orlović, srebreniške ženske, ki je v genocidu izgubila moža. Po njenem begu iz Bosne in Hercegovine so oblasti Republike Srbske na njeni parceli zgradile srbsko-pravoslavno svetišče: od leta 2000, ko se je vrnila v Konjević polje, se je sedem let pravdala na sodiščih in dosegla, da so cerkev podrli in jo zgradili na drugem mestu. Le še pol ure vožnje skozi bujno zeleno pokrajino nas je ločilo od prizora, ki ga človek s težavo pozabi.

Dobre štiri ure bi človek potreboval, da na ogromni polkrožni marmornati plošči spominskega pokopališča žrtev srebreniškega genocida v Potočarih prebere imena 8372 ljudi. Ob imenih in priimkih ter datumih rojstva je bilo v oklepaju videti še ime žrtvinega očeta. »Edino na tak način je mogoče razlikovati žrtve z enakim imenom in priimkom,« je pojasnil Haris. Ob njem je Ela Porić, vodja tridnevne novinarske odprave, ženskam na glavo privezovala rute.

Pokopališka koda oblačenja je za vse predvidevala še belo-zelen srebreniški cvet, simbol trpljenja in vztrajnosti žensk, ki so v genocidu izgubile može in sinove. Ročno pletena broška, ki smo jo pripeli na srajco ali pulover, ima globok simbolni pomen: enajst cvetov ponazarja 11. julij, dan spomina na žrtve genocida, bela barva čistost duš umrlih in njihovo nedolžnost, zelena pa barvo islama in žalnih prtov, v katere na dženazi, vsakoletnem pogrebu identificiranih žrtev, ovijajo krste pokojnih. Teh je za zdaj nekaj več kot 7000, ravno toliko je na pokopališču nišanov, belih marmornatih obeliskov, ki jim na zelenici ni in ni videti konca.

»Vidite, da je na nekaterih grobovih gomila? To so posmrtni ostanki ljudi, ki so jih našli, potem ko so preostali del trupla že pokopali,« je razložil Haris. Cele vreče kosti sicer še vedno čepijo na policah forenzičnih inštitutov, največkrat gre za žrtve, ki jih zaradi smrti vseh sorodnikov ni mogoče identificirati z DNK analizo.

Srebrenica je od Potočarov oddaljena slabih osem kilometrov. Sredi srebrnega mesta skorajda ni zaznati, da se je pred tridesetimi leti tu zgodil najhujši masaker na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Le vrsta hiš še stoji sredi glavne ulice, ki je vodila do naše nastanitve. Pred njimi je tistega prekletega 11. julija 1995 Ratko Mladić v kamero ponosno izjavil, da zasedeno mesto poklanja srbskemu narodu. Ime generala Vojske Republike Srbske smo med vožnjo tolikokrat izgovorili, da se je Ela razdražila, češ da kaj je treba kar naprej imenovati tega vojnega zločinca. Srebreniška damnatio memoriae.

Po uradnem popisu iz leta 1991 je v Srebrenici prebivalo več kot 36.000 ljudi. Zadnji popis so v BiH izvedli leta 2013, mesto je takrat štelo komaj 13.500 ljudi. Na cvetočo industrijo, ki je zaposlovala več delavcev, kot je bilo prebivalcev mesta, v nekdanji tovarni akumulatorjev v Potočarih spominja le še zapis: »Druže Tito, mi ti se kunemo«. Danes je tam urejen spominski center.

Celotno reportažo lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.