»Nepripravljenost ljudi in neprimerna oprema večkrat razlog za nesreče v gorah«

Nabrežinca Mateja Grudna, marsikdo ga pozna tudi po vzdevku Keko, lahko vidite na odru v glasbenem elementu, denimo med koncertom Kraških ovčarjev ali katerega drugega benda, pri katerem sodeluje. Gledališče mu ni tuje, pesniško žilico pa je nemara podedoval od prastrica Iga Grudna: verze preigrava že od mladih let, letos je izšel njegov pesniški prvenec Rja in kri, ki ga je tudi sam ilustriral. Poleg vsega naštetega je tudi pripadnik prostovoljcev Gorske reševalne službe Furlanije - Julijske krajine (Cnsas FJK). Izhodišče za intervju je bilo vse večne število intervencij, ki ga iz leta v leto beležijo gorski reševalci tako v Sloveniji kot v FJK.

Avgusta ste imeli gorski reševalci v FJK polne roke dela. Padel je tudi dnevni rekord intervencij. Zakaj jih je toliko?

To pravzaprav ni nobeno presenečenje, saj je avgust mesec dopustov, v katerem več ljudi obiskuje gore. Gorska reševalna služba ima zato poleti veliko več dela kot pozimi že zaradi tega. Do nesreč pa v prvi vrsti, rekel bi, da v 80 odstotkih primerov, prihaja zaradi nepripravljenosti ljudi in tudi zaradi neprimerne opreme.

Katere so najpogostejše napake pri opremi?

Zelo ... recimo »nesimpatična« zadeva je to, da se ljudje bahajo, da v gore hodijo z dvajset let starimi gojzarji. V tem primeru so prej podobni kakim coklam kot pa ustrezni gorniški obutvi.

Katerim značilnostim je treba nameniti največ pozornosti pri nabavi gojzarjev?

Imeti morajo podplat iz primernega materiala, kakršen je denimo Vibram. Pozor tudi na višino: nizki čevlji niso primerni za hojo v hribe. Gojzarji morajo objemati gleženj, s čimer se do neke mere zaščitimo pred zvini, pri hoji navzdol pa preprečujejo, da bi se palci zaletavali v sprednji del čevlja.

Pogovor z Matejem Grudnom si lahko v celoti preberete v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.