Slovenska košarka je v krizi

Maj je v košarki mesec play-offa. Ali bo Siena s šestim zaporednim naslovom postavila nov rekord? Ali bo Milano prekinil Montepaschijev monopol na Apeninskem polotoku? Kaj pa drugi? Košarkarski agent (in tudi trener), tržaški Slovenec, še ne 50-letni Svetoivančan Massimo Raseni (deluje v agenciji Players Group), je takole napovedal finalni del A1-lige: »Cantù (tretji na lestvici po rednem delu prvenstva), pri katerem igrata moja košarkarja Američan Maarten Leunen in Nicolas Mazzarino, je na žalost v težavah. Trener Trinchieri bo namreč proti Pesaru imel težave s postavo. Veliko igralcev je poškodovanih. Če bi igrali v popolni postavi, bi se lahko potegovali tudi za uvrstitev v finale. V prvem delu je Cantù prikazal najlepšo košarko. Glavni favorit za končno zmago pa je Milano, ki je imel doslej najmanj težav s poškodbami in je v najboljši fizični formi. V play-offu, v katerem se igra vsake tri dni, je to največja prednost. Siena, pri kateri igra prav tako 'moj' Marco Carraretto, je v težavah. Trener Pianigiani ima precej staro in utrujeno ekipo. Evroliga jih je precej izčrpala.«
Zakaj se Slovenci na evropski košarkarski sceni vse manj uveljavljajo?
Slovenci v ameriški poklicni ligi NBA (Beno Udrih pri Sacramentu, Goran Dragić pri Houstonu in Vujačić pri New Jerseyu) igrajo relativno dobro in dosegajo koše. Ampak v ZDA se igra povsem druga košarka. Pomemben je zgolj »show«. Še posebno v rednem delu prvenstva. Obramb ni, tako da košarkarji zadevajo s precejšnjo lahkoto. Tudi slabši. Jadranov košarkar Borut Ban, ki je dober košarkar z dobrim metom, bi v ligi NBA prav gotovo dosegel nekaj točk na tekmo, saj bi ga slabo branili in bi imel veliko manevrskega prostora. V ZDA je tak sistem igre, da »zvezdniki« kot so James Lebron, Anthony Carmelo in Kobe Bryant morajo doseči na vsaki tekmi vsaj 30 točk. To so tudi marketinške poteze, saj klub mora prodati njihove majčke in tako dalje. V Evropi pa tega ni. Obrambe so ostre in zadevajo le najboljši košarkarji. V Sloveniji je vedno manj dobrih košarkarjev, saj je vedno manj fantov, ki bi si resnično želeli igrati košarko. Malo se trudijo in premalo trenirajo. Starši in klubi komaj štirinajstletnih fanotv razmišljajo o milijonih evrov in kako bi največ iztržili od še premladih igralcev, ki bi morali v resnici zgolj trdo trenirati. Večina mladih zaradi tega pogori. Podobno kot v Italiji in žal vse več tudi na Hrvaškem. Košarke so lačni le še v Srbiji, ki proizvaja številne talente.
Sodeč po vašem odgovoru, vam je bolj pisana na kožo evropska košarka?
Vsekakor. Nisem privrženec lige NBA.
Zakaj pa se italijanske ekipe ne uspejo uveljaviti v evroligi?
Pomembna sta dva faktorja. V prvi vrsti je proračun italijanskih ekip še vedno precej nižji od proračuna grških (Panathinaikos in Olympiacos) ter moskovskega CSKA-ja. Drugič: italijanske ekipe vsako leto zamenjajo preveč igralcev. Dodal bi še, da si trenerji ne morejo privoščiti dolgoročnih programov. Če izgubiš štiri zaporedne tekme, si že na spisku za odstrel. Ni prave kulture, da bi nekaj ustvarili v dveh ali treh sezonah. Zato mladi nimajo možnosti, da bi se uveljavili. Posledično tudi italijanska reprezentanca ne more biti uspešna na evropski in svetovni sceni. Trenerji so žal vedno grešni kozel. Tržaški trener Matteo Boniciolli vedno poudarja, da se v drugih evropskih državah da veliko bolje delati in načrtovati.
Ali spremljate Jadranove rezultate?
Videl sem tudi nekaj tekem. Trener Walter Vatovec je za to ligo pravi luksuz. Ekipa je dobra, čeprav ji primanjkuje pravi center. Zunanji igralci, Borut Ban, Daniel Batich in drugi, so zelo dobri. Želel bi, da bi napredovali, čeprav je višja liga finančno zahtevnejša. Z reformo prvenstev, ki bo prišla v poštev čez dve sezoni, pa bi mogoče uspeli igrati na višji ravni. Še posebno, če bi zamejska košarkarska društva končno našla skupno pot. To bi bilo pisano na kožo Boruta Bana in drugih mladih igralcev. Ban je že zrel za višje lige. Vprašanje, pa je ali bi Jadran brez njega lahko obdržal C-ligo.