»Je popoln šport brez poškodb, upam, da se bo to obrestovalo«

Iz torkove priloge Šport plus.

Ana Košuta je bila velik rolkarski up ŠD Mladina in italijanske reprezentance. Tekmovalno pot je krepko prezgodaj zaključila pred skoraj 20 leti.

Vaša zadnja uradna tekma?

Poleti 2007. Podrobnosti se ne spominjam, ker takrat nisem razmišljala, da bom obesila rolke na klin.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

To, da se nisem merila med seniorkami. Vpisala sem se na Fakulteto za šport v Ljubljani, kjer mi niso dodelili točk za perspektivno športnico, verjetno zato ker sem nastopala za italijansko reprezentanco. Morala sem izbrati, in ker se od rolk ne živi, sem izbrala univerzo.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi spet izbrali rolkanje?

Seveda. Najprej zaradi hitrosti, ki daje veliko adrenalina. Drugi razlog je odsotnost poškodb, kar pomeni, da je popoln šport - upam, da se bo to obrestovalo na stara leta. Tretji razlog je vadba na prostem.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Zmago na svetovnem mladinskem prvenstvu v štafeti leta 2005 v La Tremblade v Franciji. Omenila bi še tri posamična prva mesta, istega leta, v svetovnem pokalu, in sicer v Grenoblu v Franciji, Oroslavju na Hrvaškem in Geyerju v Nemčiji.

Kako se spominjate svojih športnih začetkov?

Začela sem pri sedmih letih po sledeh večjega brata. Od vsega začetka sem trdo garala in sledila starejšim.

Ste se po kakšni tekmi zjokali?

Obdobje najboljše forme je sovpadalo s puberteto, ko zlahka pride do joka. Spominjam se, da sem močno jokala, ko sem za par stotink izgubila v šprintu v Sestoli pri Modeni leta 2005.

Kdo so bili vaši najljubši trenerji oz. trenerke?

Rada poudarim, da smo pri Mladini zrasli kot neke vrste samorastniki. Predvsem ko smo tekmovali na višjem nivoju, smo trenirali dokaj sami. Najboljši trenerji so zato bili timski partnerji. Od Davida Bogatca sem se naučila veliko tehničnih prvin, od Mateje Bogatec vztrajnosti, od Erika Tenceja in Mateje Paulina pozitivne energije.

Katera od nasprotnic vam je najbolj ostala v spominu?

Turkinja Esra Günes, ki sem ji vedno dihala za ovratnik.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Da, čeprav te ta panoga prikrajša za veliko poletne zabave.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Smejem se, ko pomislim, da smo v Rusiji poceni prenočišče našli v nočnem lokalu. Pred tekmo smo zajtrkovali v soju rdečih lučk.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Križu, sem profesorica gibalne in športne vzgoje na prvostopenjskih srednjih šolah v Nabrežini in v Dolini. Sem tudi trenerka najmlajših pri AŠD Vesna.

Kako skrbite za svoje telo?

Če imam pred službo 60 minut, tečem, če imam 90 minut, grem na kolesca, če je časa še malo več, grem rada na kolo.