»Kaj bi obžalovala, če smo se z dekleti vedno lepo imele?«

Katja Vodopivec je bila več sezon izstopajoča Borova odbojkarica, zbrala je tudi nastope za združeno ekipo Sloge in Bora, goriškega Vala, Kontovela in nazadnje tržaškega Poggija.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Teh stvari si ne zapomnim. Živim in pozabim. Verjetno sem zadnjo uradno tekmo odigrala s Poggijem, to je bila ekipa »starih bab«. Mislim, da sem imela 38 let, rojena sem 1976.

Se bolje spominjate svojih začetkov v športu?

Seveda. Telovadila sem pri Športni šoli Trst, nato sem plavala pri Boru in se prav tako pri Boru ukvarjala z akrobatiko in ritmiko. Akrobatika mi je bila zelo všeč, a sva ostali samo dve. Pri ritmiki pa so mi rekli, da je bolje, da pustim ...

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi spet izbrali odbojko?

Mh, ne vem. Če ne bi bilo Saške, Irine in Paole (Ažman, Vitez in Gregori, op. ur.), ki so me zvlekle k odbojki, ne vem, kaj bi. Všeč sta mi bili akrobatika in ritmika, tudi atletika.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Zlato medaljo na šolskem državnem prvenstvu v Rimu z nižjo srednjo šolo Frana Erjavca iz Rojana. Ne spomnim se, da bi, recimo, pozneje kdaj dosegla kakšno napredovanje v višjo ligo.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali - od žalosti ali od veselja?

Ne vem, saj sem rekla, da pozabljam. Morda.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

Kaj bi obžalovala, če smo se z dekleti zmeraj imele lepo?

Kdo so bili vaši najljubši trenerji oz. trenerke?

Vsi so nekaj dali, naj je bilo dobro ali slabo. Eden mi je rekel, da brez mene ne gre in sem potem ugotovila, da je enako rekel tudi ostalim. A je pomagalo na psihološki ravni. Z drugim smo trenirale kot zmešane, kar se je obrestovalo na fizični kondiciji. Še kdo drug ni imel vpliva, kar pa je bilo dobro, da si potem sama nekaj izvlekla iz sebe ...

Katera od soigralk ali nasprotnic vam je najbolj ostala v spominu?

Z vsemi smo bile lepa družba, z nekaterimi imam še stike.

Prehiteli ste vprašanje, ali se še kdaj srečujete s soigralkami ...

Z nekaterimi, čeprav vedno bolj poredko.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Znana sem bila po tem, da sem si po tekmi dolgo sušila lase. Ne glede na to, kje smo igrale, so me čuvaji, ki so morali zakleniti telovadnico, čakali. Spomnim se tudi, kako je nekoč kombiju zmanjkalo goriva sredi avtoceste.

Še vedno spremljate svoje nekdanje klube in šport?

Občasno pokukam, kako je šlo Zaletovim prvim ekipam.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Barkovljah in učim angleščino na liceju Prešeren.

Kako danes skrbite za svoje telo?

Telovadim pri Burji in tečem. Všeč mi je. Treniram skoraj več sedaj kot nekoč.