Koliko obveznosti prinaša rumena majica?

Od slovenskih športnih novinarjev, ki te dni vneto spremljajo Tour s prizorišča, je tudi Primorec David Črmelj, doma iz vasi Potoče v Vipavski dolini. Vsak dan v živo poroča za RTV Slovenijo s francoske pentlje, lovi protagoniste in išče zgodbe. Bivši kolesar je v tej vlogi že šesto leto, prvič pa bo v Franciji preživel vse tri tedne. Je tudi avtor dokumentarnega filma o Primožu Rogliču Moja pot na Dirko po Franciji.

Kakšno je vzdušje ob progi na letošnjem Touru? Po televizijskih zaslonih opažamo, da je navijačev kljub omejitvam precej.

Po televiziji se sicer zdi, da je gledalcev ogromno in res jih je veliko, vendar pa to še vedno ni nič v primerjavi s tistim, kar smo vajeni iz prejšnjih let. Na startih in ciljih je dostop za gledalce zelo omejen in varnostniki preštevajo, koliko gledalcev je šlo na cilj ali start v ograjene prostore. Varnostniki in policisti prisotne vseskozi opozarjajo, naj nosijo maske. Poleg tega nima nihče več dostopa do avtobusov ekip ali kolesarjev. Na vzpone dovolijo s kolesi ali peš, prav tam pa je medsebojno razdaljo težje ohranjati, na splošno pa gledalci še vedno znajo začarati dobro vzdušje. Na precej mestih sem videl tudi že napise v podporo slovenskim kolesarjem. Celo nekateri Francozi navijajo za Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.

Slovenca, Roglič in Pogačar, sta že pokazala svoje vrline. Kaj o njiju pripovedujejo tuji novinarji?

Veliko novinarjev želi informacije, sprašuje za intervjuje. Televizijske hiše z Nizozemske (NOS), ZDA (NBC), Francije (FRANCE TV), Belgije (RTBF), pa Slovaške in še bi lahko našteval. Mnogi govorijo kot o dveh kolesarjih, ki naj bi se udarila za končno zmago. Resnično pa vsi sprašujejo, kako da imamo v tako majhni Sloveniji tako izjemne športnike, zdaj še posebej kolesarje, kjer pa ne omenjajo le njiju.

Kako bi opisali najboljšega kolesarja na Touru? Pred kamerami je Roglič navadno zelo zadržan. Ali to velja nasploh zaradi osredotočenosti na zastavljeni cilj ali se kdaj pa kdaj tudi sprosti?

Morda pa je Primož v resnici zares povsem drugačen, kot je pred kamerami med samimi dirkami. Mislim, da je vsak, ki je videl dokumentarni film, spoznal, da lahko resnično pove veliko zanimivih stvari, in da je resnično že veliko doživel. Je pa seveda vse drugače, ko mora kolesar po vsaki etapi vrsti novinarjev odgovarjati na ena in ista vprašanja. Vsak dan. Obenem pa se želi čim prej vrniti v hotel, da si opomore in se pripravi na naslednjo etapo. Vsaka minuta v tem primeru šteje. Če nosiš rumeno majico, pa vsak dan izgubiš uro ali dve, morda celo več, prav zaradi medijskih obveznosti. Konkurenca že počiva, ko je nosilec majice morda še vedno v mešani coni.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.