»Nogomet odločno pomaga pri gradnji nacionalne identitete«

V svetovnem nogometu zgodbe pogosto pišejo največji. Tokrat jo je napisala ena najmanjših držav na svetu. Curaçao, karibski otok s 150.000 prebivalci (približno 50.000 manj kot Trst), je letos dosegel nekaj, kar se je še pred nekaj leti zdelo nepredstavljivo: uvrstil se je na svetovno prvenstvo v nogometu in postal tako najmanjša država po številu prebivalcev, ki ji je to kadarkoli uspelo.

Kako je otok dosegel ta zgodovinski preboj in kaj to pomeni za njegovo prihodnost? O tem je spregovoril Henry Caldera, dolgoletni trener reprezentančnih mladinskih ekip Curaçaa in eden najpomembnejših ustvarjalcev sodobnega curaçajskega nogometa.

Najprej iskrene čestitke za zgodovinsko uvrstitev Curaçaa na svetovno prvenstvo. Po porazu s 7:1 na uvodni tekmi proti Nemčiji prejšnjo nedeljo kako ocenjujete nastop reprezentance in pomen prvega zgodovinskega Comenencijevega zadetka?

Za vse nas je izjemna čast, da smo se prvič uvrstili na svetovno prvenstvo. Bil sem glavni trener med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem, ko smo igrali proti Trinidadu in Tobagu.

Moram povedati, da nikoli nisem pričakoval, da bomo premagali štirikratne svetovne prvake, Nemce. Upal sem le, da poraz ne bo previsok, čeprav sem vedel, da je tudi to mogoče. Ko je Livano Comenencia dosegel zadetek za izenačenje, so bila moja čustva izjemno močna. Vendar pa kot nogometnemu trenerju poraz s 7:1 ni bil prijeten, kljub temu.

Kje ste bili, ko je Comenencia zadel prvi gol Curaçaa na svetovnem prvenstvu, in kakšen je bil vaš takojšnji odziv?

Sedel sem tik za našim vratarjem (na stadionu v Houstonu) in ob zadetku so se mi zasolzile oči. Tudi številni ljudje okoli mene so bili zelo ganjeni.

V svoji karieri ste curaçajski nogomet doživeli v različnih vlogah in okoljih: v klubih, mladinskih selekcijah, reprezentancah Nizozemskih Antilov leta 2000 in pozneje Curaçaa leta 2010, danes pa ste selektor reprezentance Curaçaa U17. Kako bi opisali svojo vlogo v nogometu na otoku in kako se je ta skozi leta spreminjala?

Res je, deloval sem kot trener reprezentanc Nizozemskih Antilov in po letu 2010 Curaçaa v različnih starostnih kategorijah. Razlika v kakovosti med obema obdobjema pravzaprav ni bila velika.

Največja sprememba je nastopila, ko smo začeli vključevati igralce iz Nizozemske. Začeli smo s štirimi ali petimi igralci v reprezentancah U20 med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo U20 let in olimpijske igre. Takrat smo se lahko zelo enakovredno kosali z reprezentancami, kot so Mehika, Jamajka, Trinidad in Tobago ter Salvador. Kasneje smo nogometaše iz Nizozemske začeli vključevati tudi v reprezentanco U17. To je bilo zame zelo prijetno in izpolnjujoče obdobje.

Kot trener in nogometni delavec, ki dobro pozna tako lokalne klube kot razvoj mladih igralcev, vključno z reprezentancama Curaçaa U20 in U17 let – kaj ta uvrstitev na svetovno prvenstvo pove o delu, ki je bilo skozi leta opravljeno v curaçajskem nogometu?

Ta uvrstitev je le v manjši meri povezana z razvojem nogometa na samem otoku. Tahith Chong je na primer edini igralec, ki se je rodil, odraščal in nogometno razvijal na Curaçau. Nedvomno imamo nadarjene igralce, vendar bo treba vložiti veliko več truda, ki pa je tesno povezan s finančnimi sredstvi, za krepitev klubskih struktur in razvoja mladih.

Mednarodni uspeh lahko včasih prikrije vsakodnevno realnost lokalnega nogometa: omejena sredstva, infrastrukturne težave in manj tekmovalnih priložnosti za mlade igralce.

Celoten daljši intervju lahko preberete v današnji (sobotni) izdaji Primorskega dnevnika