Torek, 09 avgust 2022
Iskanje

»V 54 letih sem izpustil vsega 11 dirk, še danes rišem le ročno«

Daljši intervju z novinarjem in televizijskim komentatorjem Giorgiom Piolo, verjetno največjim izvedencem tehnične plati formule 1

Imola |
3. maj. 2022 | 8:45
Dark Theme

Kdor strastno spremlja formulo 1 in kdor se zanima predvsem za tehniko dirkalnikov kraljice motošporta, gotovo ve, kdo je Giorgio Piola. Triinsedemdesetletni Ligurijec je novinar in televizijski komentator, predvsem pa verjetno največji izvedenec tehnične plati formule 1. V svoji dolgoletni karieri – prvo dirko formule 1 je spremljal leta 1969 v Monte Carlu, od tedaj pa je bil v živo prisoten na več kot 800 – je pisal članke in objavljal svoje zelo natančne tehnične skice za tednik Autosprint ter za dnevnika Corriere della Sera in Gazzetta dello Sport, kot tehnični komentator pa je sodeloval z državno televizijo Rai, z Mediasetom, televizijsko hišo Sky ter švicarsko televizijo v italijanskem jeziku RSI. Od leta 2016 ekskluzivno sodeluje z mednarodno spletno stranjo Motorsport.com (stran je objavljena v 15 jezikih ter v 21 državnih edicijah). Z Giorgiom Piolo, ki je dejansko živa enciklopedija formule 1, sem se pogovoril v medijski dvorani v Imoli le nekaj ur pred začetkom dirke za VN Emilije - Romanje.

Od kod izvira vaša ljubezen do dirkaških avtomobilov in do športnega novinarstva?

Do novinarstva nikjer. Ta poklic mi sploh ni všeč, ampak ga moram opravljati, ker je pač del igre. V formulo 1 nisem prišel za to, da bi bil novinar. Na svojo srečo sem se rodil z izjemno sposobnostjo risanja. Vedno pravim, da kdor ima določen talent, ima dve možnosti. Ali ima dober glas, dobro intonacijo in dobro poje pod tušem ter tako tudi ostane. Ali pa nadgradi svoje znanje, se potrudi in postane profesionalni pevec, naj si bo to lahke ali klasične glasbe. Vse se začne s talentom in tako je bilo tudi z mano. Vedno sem risal avtomobile, v šoli sem bil med sošolci znan ravno po tem. Ko sem obiskoval licej, smo v razredu imeli klopi iz zelo gladkega ultrapasa (ital. formica, op. a.). Flomaster je bil na tej površini zelo hiter, šolski sluga pa ni nikoli brisal mojih skic. Brisal sem jih jaz, ko sem potreboval nov prostor za risanje. Takratno risanje je bila zelo dobra vaja za moje bodoče delo.

Nisem inženir, čeprav me večkrat tako imenujejo. Nikogar nočem učiti. Kdor prebira moje članke, lahko razume, da ne želim biti vseved. Imam pa to danost, da večkrat bolj kot mnogi inženirji vidim določene detajle. Kot da bi imel širokokotni pogled. V šoli sem denimo istočasno gledal profesorja, ki je razlagal snov, in risal. Dejansko imam to sposobnost, da lahko gledam v dve smeri istočasno. Ko grem mimo boksov, takoj opazim novosti na dirkalnikih. Ne opazim novih sponzorjev, saj me to ne zanima. Zanimivo pa je tudi to, da je moja mati zelo rada izpolnjevala križanke. Sam pa križank nisem maral, izpolnjeval sem le naloge, kjer je bilo treba najti razlike med dvema slikama. To me je očitno zaznamovalo.

S svojim poklicem sem začel čisto slučajno. Vpisal sem se na fakulteto za strojništvo, opravil pa sem le dva izpita. Vsi v družini smo zelo dobro risali, tudi moj starejši brat, s katerim sem v risanju dejansko tekmoval. Nekega dne sva poslala dve risbi na reviji, ki danes ne obstajata več, Automondo in Auto Mark 3. Takrat je vse potekalo po pošti, nekaj tednov kasneje pa sem dobil pismo, v katerem mi je glavni urednik revije Automondo Gianni Cancellieri napisal, če bi lahko objavili mojo risbo in če bi me zanimalo napisati tehnično poročilo o veliki nagradi Monte Carla, ki bo čez mesec dni. Tako se je začelo, Monaco 1969 je bila moja prva dirka formule 1. Gospod Cancellieri je bil takrat tudi urednik Gazzetta Motori, tako da me je takoj povabil tudi na dnevnik Gazzetta dello Sport. Tako sem postal tudi novinar, čeprav me še danes moti, če me kličejo tako. Po izobrazbi nisem novinar in, kot sem dejal na začetku, mi novinarstvo ni všeč. Sem pa bil več kot 30 let sodelavec velikega novinarja Pina Allievija na Gazzetti. Takrat sem tudi intervjuval dirkače in pisal kronike dirk. Mislim, da sem dobro opravljal svoje delo, čeprav nisem imel novinarske mentalitete. Se pa lahko pohvalim z dejstvom, da nisem nikoli olepšal izjav dirkačev in vodij ekip ali jih spreminjal. Moja naloga je bila, da sem tako z risanjem kot s pisanjem bralce približal dogajanju na dirkah. Prav zato še danes rišem le ročno in ne s pomočjo računalnika. Z mojimi skicami želim ustvarjati emocije. Želim, da ljudje razumejo, koliko dela je za dirkalniki formule 1, koliko se trudijo mehaniki v boskih in inženirji v tovarnah. Všeč mi je bilo, ko so mi nekateri zelo znani inženirji iskreno priznali, da so prišli v formulo 1 zato, ker so v mladosti gledali moje tehnične skice. To je tisto, kar imam najraje v svojem poklicu. Ustvaril sem emocije, zanimanje za formulo 1 tako med navadnimi navdušenci kot med osebami, ki so nato postali inženirji.

Piolova skica Ferrarijevega dirkalnika F2003-GA (MOTORSPORT.COM)
Piolova skica Ferrarijevega dirkalnika F2003-GA (MOTORSPORT.COM)

Bližate se tisočim dirkam formule 1, ki ste jim sledili v živo. Kako se je v vseh teh letih spremenil vaš poklic?

Žal ne bom dočakal 1000. dirke, saj sem jih zaradi koronavirusne pandemije v zadnjih dveh letih izpustil kar nekaj. Zdaj jih je 853 ali 854. Od leta 1969 sem bil vedno zraven, v svojem življenju sem do sezone 2019 izpustil vsega le 11 dirk v 54 letih. Lani sem bil zraven le na sedmih ali osmih dirkah, leta 2020 pa zaradi koronskih omejitev še manj. Moj slog dela se v vseh teh letih sploh ni spremenil. Spremenile pa so se časovnice, ki jih sovražim z vsemi svojimi močmi. V preteklosti nisem nikoli objavil napačnih novic. Moj moto je bil takrat ta: raje ne objavim novice, kot da objavim kakšno neumnost. Večkrat, ko sem odkril kakšno tehnično novost, sem raje počakal dve ali tri dirki, preden sem objavil svojo skico. Tako sem bil gotov, da ne zgrešim.

Danes se je z internetom, ki ga prav tako zelo sovražim, vse spremenilo. V sodobnem sistemu je najpomembnejše to, da si najhitrejši, ne glede na to, ali je novica napačna ali pravilna. Naredil sem več napak v obdobju interneta, kot v predhodnih 50 letih svoje kariere. In to le zaradi tega, ker je bilo treba hiteti. Ko fotografiram dirkalnik, si najprej ogledam fotografijo na ekranu fotoaparata, takoj zatem pa jo pošljem naprej. Že svetlobni odsev na karoseriji pa me lahko zavede. Prepričan sem, da sem fotografiral novo režo na krilcu. Ko pa fotografijo pogledam na računalniškem ekranu – potem ko sem sicer že sprožil novico o določeni tehnični novosti – se zavem, da sem naredil napako, da na krilcu dirkalniki ni bilo nobene nove reže, ampak da je šlo le za svetlobni odsev. Novica pa je že zakrožila po spletu. Še druga grda stvar je ta, da je internet prava džungla. Spletne strani niso zaščitene. Ko sem v preteklosti odkril senzacionalno novico in jo objavil v dnevniku, je bila novica izključno moja za 24 ur, ko pa sem jo objavil v tedniku, sem bil njen gospodar za teden dni. To mi je dalo veliko zadoščenj, saj je vsakemu prijetno, če naredi nekaj dobrega. Če pa danes odkrijem kaj novega, je novica v desetih minutah v domeni vseh. Druge spletne strani jo kopirajo, izboljšajo, ker delajo brez pritiska in imajo čas, da se dokumentirajo. Tako si mojo novico, ki sem jo moral napisati na silo in z nepopolnimi podatki, prilasti kdo drug. To me zelo razburi. Zato nerad govorim s kolegi drugih spletnih strani. Niti svoje spletne strani ne gledam.

Današnji način dela mi sploh ni všeč, v tem poklicu žal ni več spoštovanja. Sam pa sem preživel celo življenje v formul 1, v kateri je vladalo globoko medsebojno spoštovanje. Vedno sem spoštoval inženirje, nikoli jih nisem kritiziral. Danes ne maram navijačev, ki kritizirajo dirkače. Tudi najpočasnejši dirkač formule 1 je v primerjavi z nami pravi mojster. Tako je z inženirji. Absurdno se mi zdi, ko na spletu navadni ljudje učijo inženirje aerodinamike in jih kritizirajo, češ da ne znajo narediti hitrega dirkalnika. Tega si ljudje ne bi smeli privoščiti. Čeprav so lahko tudi strokovno podkovani, nimajo vseh podatkov, s katerimi razpolagajo inženirji ekip. To, kar se je na primer pripetilo lani med Verstappnom in Hamiltonom na zadnji dirki, je bil s tehničnega vidika pravi absurd. Verstappen je imel nove mehke gume, Hamilton pa trde, ki so imele za sabo že 44 krogov. To je tako, kot bi tekmovala dober amaterski tekač z novimi športnimi čevlji in olimpijski prvak s petkami. V tisti situaciji bi tudi Mazepin ali še slabši dirkač zmagal. Nemogoče je bilo, da bi Hamilton s starimi gumami pariral Verstappnu. Ob vsem tem je bilo povsem absurdno, da Verstappen na tisti dirki v Abu Dabiju sploh ni bil tako konkurenčen kot Britanec. Hamilton ga je prehitel takoj na startu, Verstappen pa se mu niti ob pomoči Pereza ni uspel približati. Na koncu pa smo bili priča popolnemu preobratu. To je jasen primer, kakšen je današnji svet.

Celoten intervju v današnji torkovi športni prilogi Primorskega dnevnika.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava