»V teh desetih letih sem kot fizioterapevt ogromno napredoval«

Po desetih sezonah se je prekinilo sodelovanje med Triestino in fizioterapevtom Emilom Bukavcem. Proseški strokovnjak je v tržaški nogometni klub vstopil leta 2017, od sezone 2018/19 pa je bil koordinator fizioterapevtske ekipe.

Prekinilo se je dolgoletno in zelo plodno sodelovanje. Zakaj je do tega sploh prišlo?

Iz enostavnega razloga, ker s klubom nismo dobili ekonomskega dogovora za nadaljevanje sodelovanja. Razšli smo se vsekakor v dobrih odnosih. Triestina letos pač razpolaga z zelo nizkim proračunom. Vodstvo mi je ponudilo precej nižji honorar kot doslej, obseg dela pa bi se še nekoliko povečal. Skušal sem jim priti naproti, pod določeno mejo pa se nisem mogel spustiti. Ne morem žrtvovati svojega dela v ambulanti (skupaj z Aleksandro Azman vodi fizioterapevtski center FisioPoint na Opčinah, op. a.), družine in prostega časa. Po eni strani mi je zelo žal za prekinitev sodelovanja, po drugi pa bom lahko zdaj preživljal konce tedne z ženo in otrokoma, kar sem predvsem v zadnjih letih še kako pogrešal.

Težko je strniti tako dolgo obdobje v nekaj misli. Kateri pa so vendarle najlepši spomini teh desetih sezon pri Triestini?

Nepozabna je bila predvsem sezona 2018/19, ko smo pod vodstvom Massima Pavanela izgubili v finalu play-offa za napredovanje v B-ligo proti Pisi. V tisti sezoni je bilo ogromno lepih trenutkov. Omenil pa bi tudi razne prijateljske tekme proti A-ligaškim ekipam, na primer proti Romi, ko sem se za nekaj časa tudi pogovarjal s trenerjem Josejem Mourinhom, proti Juventusu in proti Laziu, s katerim smo nekaj časa bili tudi skupaj na pripravah. V teh desetih letih sem obenem spoznal veliko ljudi in veliko strokovnjakov, obenem pa sem ogromno napredoval kot fizioterapevt. V tem obdobju sem imel opravka s približno 1500 primerov poškodb in sem lahko tem nogometašem sledil od prvega dne po poškodbi do zadnjega oziroma do popolnega okrevanja, kar se pri delu v ambulanti ne dogaja.

V zadnjih letih pa je bilo pri Triestini tudi precej težkih trenutkov, predvsem glede vodenja kluba. Kako ste jih premoščali?

Res je, zadnja tri leta niso bila enostavna. Klub je imel velike finančne težave, tudi po več mesecev nismo dobivali plače, povrh tega pa so bili tudi rezultati na igrišču slabi. Enostavno sem se skušal osredotočiti na svoje delo in ločiti igrišče od klubskih zadev. Nekaterim je to bolje uspevalo, nekateri pa so to težje prenašali. Z ostalimi člani strokovnega štaba in igralci smo skušali doseči le čim boljše rezultate na igrišču, sam pa sem se trudil čim bolje skrbeti za zdravje nogometašev.

Kaj boste najbolj pogrešali od vsakodnevnega dela z nogometaši Triestine?

Pogrešal bom adrenalin, ki sem ga čutil na tekmah, in občutek takrat, ko sem moral v trenutku posredovati v primeru poškodbe. Dober fizioterapevt mora v čim krajšem času in na čim boljši način reševati težave, kar mi je vedno bilo všeč. Pogrešal bom tudi tisto napetost, ki se čuti v slačilnici pred tekmo in med polčasoma, ter vsakodnevno soočanje z nogometaši in ostalimi člani strokovnega štaba ekipe.

Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku