Zgodba za biografski film

Ko je Tina Trstenjak rutinsko opravila z Italijanko v polfinalu turnirja v judu v svoji kategoriji (ne me vprašati v kateri, nikoli mi ni bilo dano, da razumem, zakaj imajo v borilnih veščinah kategorije po čudnih kriterijih, ali ne bilo bolj enostavno, če bi bile številke okrogle, minus 50, minus 60 itd.?), sem sicer vedel, da jo v finalu čaka zelo zahtevna nasprotnica, prav tista Francozinja, ki jo je premagala pred petimi leti v Riu, ali ki je medtem postala serijska svetovna prvakinja, a sem vseeno upal, da ji bo uspel podvig in da bi tako lahko danes začel to rubriko s perfidno ugotovitvijo, da je po štirih dneh tekmovanj Slovenija pred Italijo na tabeli osvojenih kolajn (na tej tabeli velja kot prvi kriterij število osvojenih zlatih kolajn, in bi tako Slovenija imela dve, Italija pa je še vedno pri eni sami, in še tej v taekwondoju, naj mi oprostijo najbolj goreči pristaši te discipline). Žal je sicer povsem zasluženo zmagala Francozinja in tako od tega škodoželjnega veselja ni bilo nič. Je pa bila zelo lepa zadnja scena, ko je po končnem objemu Agbegnenoujeva v znak spoštovanja visoko v zrak dvignila nasprotnico, predvsem pa prijateljico. Potem sem prebral, da sta si dobri prijateljici in da bo prišla letos poleti Francozinja v Slovenijo na obisk Trstenjakovi. Mislim, da je to iskreno prijateljstvo, ki izhaja iz spoštovanja do sotekmovalca, s katerim skozi leta deliš ista tekmovanja, predvsem pa ista velika odrekanja, ena tistih stvari, ki delajo šport očarljivega, pravo šolo življenja in obnašanja, vse stvari, ki jih ciniki, ki se ne razumejo na šport, ali še slabše, ki menijo, da je šport postranska in zanemarljiva stvar v resnobnem in turobnem ustroju vesolja, ne bodo nikoli razumeli. In prav zato bo njihovo življenje vedno pusto in brez pravega veselja, ki izhaja edino iz stika in prijateljstva, sočutja in delitve istih interesov in izkušenj z drugimi ljudmi na svetu. Včeraj sem pisal o novi slovenski zmagujoči miselnosti in danes sem dobil še eno potrdilo o tem. Ne vem, če ste gledali Darka Jorgića, ki je igral v osmini finala namiznoteniškega turnirja proti Japoncu, ki je v resnici Kitajec, med drugim sin dveh velikih bivših igralcev, in ki so si ga pred nekaj leti prisvojili Japonci in mu menjali ime, četrti igralec na svetovni lestvici. Jorgić je iz Hrastnika, rojen bolj ali manj iste dni kot Pogačar (katere zvezde so se takrat podile po slovenskem nebu, in katere so se podile šest mesecev potem, ko sta se v teku dveh tednov rodila Luka Dončić in Janja Garnbret?) in je bil kot mladinec najboljši v Evropi. Japonec je bil popolnoma nemogoč: ob vsaki točki, ki jo je dosegel, je tulil kot obseden, a to ni zmedlo Slovenca, ki je povedel 2:1 v setih in vodil 4:1 v četrtem (pri ŠK Kras mi bodo oprostili, če povem, da se v modernem namiznem tenisu igra na štiri zmagane sete do 11 točk). Žal je ta set izgubil, potem še petega, v šestem je že izgubljal 1:4, a se je hladnokrvno pobral in povedel tekmo do odločilnega seta. Tudi tu je zaostajal, a je potem na koncu dobil pet točk zaporedoma in s tem tudi dvoboj. Ne da bi trenil z očesom. Kar je toliko bolj hvalevredno, ker je tako tudi zamašil usta kričečemu Japoncu, kajti res ne bi mogel prenesti njegovega kričanja, če bi slučajno zmagal on. Slovenec, ki brez problema prinese domov vse zadnje odločilne točke: povsem nezaslišano še pred desetimi leti.

Olimpijske igre vsak dan postrežejo tudi z lepimi zgodbami. V gorskem kolesarstvu so Švicarke posegle po kompletu medalj in zmagala je Jolanda Neff, ki je še pred letom dni bila v življenjski nevarnosti, ko je po hudem padcu imela, ob vseh drugih kostnih zlomih, tudi predrto vranico. Končno nekdo, ki mu je pandemija koristila. Na prestižnih 200 metrov prosto v plavanju je zmagal Anglež Tom Dean, ki je kar dvakrat preživel hudo okužbo s covidom, ali se je pobral in dokazal, da, ko hočeš, tudi moreš. V ženskem triatlonu je zlato kolajno za mikroskopsko otočje Bermude osvojila 33-letna Flora Duffy, diplomirana sociologinja, Britanka po poreklu, ali rojena na Bermudih, kjer je potem tudi odraščala. Mislil sem, da je to zgodba dneva, dokler nisem odkril, da je že veliko let v resnici kraljica tega športa in se je že okitila z vsemi mogočimi zmagami, od katerih je letošnja olimpijska le še pika na »i«. Zgodba Olimpijade torej zame ostaja neverjetna zgodba znanstvene raziskovalke iz Avstrije, zmagovalke ženske cestne kolesarske vožnje. Anna Kiesenhofer raziskuje v Lozani parcialne diferencialne enačbe, ki se uporabljajo v fiziki, in se je do pred nekaj leti ukvarjala s kolesarstvom bolj ali manj rekreativno, čeprav je bil ta šport vedno njeno veliko veselje. Zadnje čase ji je delo pustilo več časa in se je kolesarstva lotila veliko bolj resno. Kot prava matematična strokovnjakinja je dobro opravila svoje račune in se odločila, da se zapodi naprej takoj po startu in, kar bo, bo. Računala je na to, da jo bodo pustili zbežati, ker pač nihče ni vedel, da je v življenjski formi. Tako je šla v beg, ko je manjkalo 40 km do konca in je še vedno imela 6 minut prednosti pred glavnino je zapustila ostale, ki so bile z njo, se podala v samostojen beg in velike favoritinje so jo videle na proglasitvi. Ne samo, da je dosegla absolutne znanstvene višave, s tem se je tudi potuhnila in osvojila olimpijsko zlato, ki bi ga sicer nikoli ne zmagala, če bi druge samo slutile, da je nevarna. Dobila je torej, s pametno življenjsko izbiro, vse, kar se dobiti da. Res fantastična zgodba za biografski film.