Nazaj se lahko vedno vrneš

Člani iste družine izberejo pogosto zelo različne poti. V družini Vanello Premru je drugače, življenjski zgodbi Julija in Giacoma sta si v marsičem podobni. Oba sta obiskovala licej Prešeren –Julij klasično, tri leta mlajši Giacomo pa znanstveno smer. Oba je že med višješolskim študijem pozitivno zaznamovala enoletna izkušnja v tujem okolju (prvega študijska izmenjava v Združenih državah Amerike, drugega v Avstraliji), oba sta se po maturi odločila za študij ekonomije na milanski univerzi Bocconi. In danes oba živita daleč od Trsta – Julij v Parizu, Giacomo v Londonu. Med poslušanjem njunih zgodb pa je mogoče odkriti vsaj še eno podobnost: močno navezanost na Trst ...
Julij (1983) dela v Parizu za ameriško družbo PayPal, ki se ukvarja s spletnimi plačili. »PayPal omogoča, da se prodajalec in kupec virtualno srečata in da med njima nastane plačilo. PayPal dobi odstotek na vsako plačilo, zato si v našem timu po eni strani prizadevamo, da bi čim več podjetij ponujalo spletne nakupe s PayPal, po drugi pa, da bi njegova uporaba med kupci rastla. Iz pariškega urada sledimo majhnim in srednjim podjetjem v Italiji, Španiji, Portugalski, Franciji, Beneluksu in severnoevropskih državah.«
Julij dela v tem ameriškem podjetju vse od leta 2009, ko se je v Milanu prijavil na razpis za mesto stažista. »Morda bo za mlajše bralce zanimivo vedeti, da so me med več kot tridesetimi kandidati s približno podobnimi kompetencami, izbrali zato, ker govorim slovensko. Zrasel sem v Trstu, v katerem ni bilo posebne odprtosti do vzhoda, Slovenije, Slovencev; kot otrok sem se celo malo bal govoriti slovensko v nekaterih ulicah, mene in ostale Borove košarkarje so starši igralcev ekipe SGT zmerjali, ker smo Slovenci ... Odkriti, da sta lahko slovenščina in večkulturnost v mednarodnem podjetju tudi prednost, je bilo zame prijetno presenečenje.«
Njegov mlajši brat Giacomo (1986) je pri šestnajstih letih odletel na drugi konec sveta – v Avstralijo, natančneje v New South Wales. »Prvo noč sem se seveda hotel vrniti domov, danes pa sem hvaležen staršema, da sta me poslala s hiše, saj sem tako postal bolj samostojen. Številni moji prijatelji so kasneje imeli večje težave z zapuščanjem doma. To izkušnjo absolutno svetujem vsem, saj je pravi protistrup italijanskim »mammonom«. To pa seveda ne pomeni, da daleč od doma pozabiš na družino, naučiš se le imeti drugačen odnos, stike pa je s sodobno tehnologijo lažje ohranjati.«
Giacomo je po maturi stopil po bratovih sledeh, študiral ekonomijo v Milanu in nekaj mesecev preživel na Erasmus izmenjavi v Lizboni ... kar mu Julij nekoliko zavida. »Giacomo je bil bolj pameten in je tudi med študijem na univerzi pokukal malo v tujino. Nazaj se lahko vedno vrneš, kasneje pa se vse težje odločiš za selitev v tujino. Tako je bilo vsaj v mojem primeru, tudi zato, ker imam v Trstu družino in punco.« Punco Tanjo, ki, kot pravi, k sreči vseskozi podpira njegove odločitve.
Po milanski diplomi je Giacomo opravil še enoletni staž v Londonu. »Leta 2010 je bila ekonomska kriza, tam nisem imel velikih možnosti, vrnil sem se v Italijo in se preko univerze Bocconi, ki dobro sodeluje z razvejano mrežo podjetij in družb, prijavil za delovno mesto v General Electric. Energetika me je vedno zanimala, hotel sem delati v proizvodnem sektorju.« Štiri leta je delal v Firencah, nato pa sledil šefinji v London. Danes je finančni analitik na področju prodaje strojev in storitev naftni in plinski industriji. »Naše delo je postavljati cilje vsem segmentom General Electric, vsako tromesečje pregledati, če so jih dosegli, in pripraviti poročila za velike šefe.«
Oba brata pravita, da se jima je študij na univerzi Bocconi obrestoval. »Ne morem oceniti, ali je Bocconi boljša ali slabša, res pa je, da ima njena diploma na koncu višjo nominalno vrednost,« pravi Julij. Oba sta v spletnem arhivu, ki je dostopen samo študentom Bocconi, našla prvo zaposlitev, pozitivno pa ocenjujeta tudi ritem študija. »Tu izpite polagaš vsak drugi mesec, zato nikoli ne popustiš. Poleg tega je delo večkrat timsko, s sošolci smo skupaj delali tudi pozno v noč, tak stil študija pa se že približuje ritmom v službi. Opazil sem, da prijatelji, ki so obiskovali druge univerze, teh izkušenj niso imeli.«
In kako si Julij in Giacomo predstavljata prihodnost?
Zanimivo: hvaležna sta staršema, ki sta jima omogočila živeljenje na različnih koncih sveta – v Avstraliji, ZDA, Milanu, Firencah, Lizboni, Londonu, Parizu –, v prihodnje pa bi se rada oba vrnila domov. »Močno si želim, da bi delal v Trstu, na začetku pa se bom moral verjetno zadovoljiti z Milanom,« pravi Julij, »k sreči pa je ta bolje povezan s Trstom kot Pariz.« »London gotovo ni mesto, v katerem bi si ustvaril družino, čez nekaj let bi se rad vrnil v Trst,« dodaja mlajši brat. Oba bi se rada v domače mesto vrnila s čim več izkušnjami in konkurirala za kako ustrezno delovno mesto. Dvome, ki jih vnaša vrnitev, pa nazorno sintetizira Giacomo. »Tu v Londonu v glavnem razumem odločitve šefov, občutek pa imam, da je v Italiji drugače: njihove odločitve so večkrat nelogične, zaposleni pa v glavnem molčijo. Rad bi se vrnil v Trst in delal v okolju, ki bi bilo stimulativno in bi v njem vladala meritokracija. Kar pa ni samoumevno in tega me je najbolj strah.«