Trebče: kal je izsušen

Pri trebenskem kalu (ledinsko ime Pǝr Kale) stoji tabla, ki mimoidoče opozarja, da je to ena od točk muzeja vode, kjer je v treh jezikih - slovenščini, italijanščini in angleščini - obrazložen pomen dvoživk. Resnici na ljubo zveni tabla skoraj v posmeh, saj vode v kalu - ni. Verjetno eden največjih kalov (če ne največji) na tržaškem Krasu je namreč popolnoma izsušen in kaže podobo travnate dolinice: tak prizor se je namreč ponujal 21. avgusta zgodaj popoldne ob obisku kala v družbi predsednice trebenskega jusa Katje Kralj. Naliv, ki smo ga bili deležni konec preteklega tedna, dejansko ni pustil nobene sledi: da bi kal dostojno napolnilo, bi moralo deževati teden dni, pravi Katja Kralj, ki se spominja, da ko je bila otrok, je voda dosegala rob kotanje.
Zdaj vode ni, čeprav so jusarji pred leti z nemajhnim finančnim žrtvovanjem obnovili kal: iz Nove Gorice je takrat prispelo kar štirideset tovornjakov ilovice, ki so jo zatem »zmasirali« z valjarjem. A to očitno ni pomagalo, pri čemer je po besedah Kraljeve glavni vzrok v dejstvu, da kali v preteklosti niso nastali za dekoracijo, ampak so imeli funkcionalen namen, saj so služili za napajanje živine: le-ta je, ko je prišla h kalu, da bi pila, zašla v vodo in z nogami teptala ilovico na dnu, da je bila tako neprepustna. Živina je bila tako poglavitni člen, ki je prispeval k ohranjanju vode v kalu in posledično kala samega, zdaj pa je ni več, Trebče niso več kmečka vas. Če k temu dodamo še dejstvo, da so poletja postala bolj sušna in je padavin manj, smo tam, kjer smo, to pa ni problem samo trebenskega, ampak marsikaterega kala na Krasu, opozarja Katja Kralj.
Obnova kala bi bila vsekakor v funkciji opozarjanja na krajevno kulturno dediščino, tako kot npr. obnova starodavne »hiše od Ljenčkice« in ohranjanje ledinskih imen.
Izsušeni kal pa ni edini trebenski problem, saj se morajo v vasi vsak konec tedna soočati s povečanim obiskom tržaških meščanov, katerih odnos do Krasa ni ravno zgleden: med drugim parkirajo kjerkoli se jim zahoče, zahajajo v zasebne ograde in tam igrajo nogomet, na kolesarski stezi nahrulijo domačine, ki se s traktorji peljejo do svojih parcel (kot lastniki imajo do tega pravico), ne pobirajo pasjih iztrebkov, skratka, čutijo se upravičene, da se obnašajo, kot da bi bil Kras njihova lastnina, s katero lahko počnejo, kar hočejo.