Sobota, 26 november 2022
Iskanje

Brez sramu do psihološke podpore

Psiholog in psihoterapevt Iztok Spetič: »V kaotičnem vsakdanu poiščimo čas samo zase«

Trst |
10. okt. 2022 | 6:25
Dark Theme

Pri Svetovni zdravstveni organizaciji razlagajo, da je zdravje dinamično ravnovesje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih, osebnih in socialnih prvin, ki nam omogoča, da v danem okolju opravljamo določene funkcije. Zdravje zato ni le odsotnost bolezni ali (fizične) napake, ampak stanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja. Posledično mora biti skrb zanj ne le interes posameznika ali zdravstvenih institucij, ampak odgovornost celotne družbe.

Posledično je duševno zdravje enako pomembno kot fizično zdravje, saj nam med drugim omogoča, da obvladujemo stres, kar v današnji družbi ni niti enostavno niti samoumevno. Delež prebivalstva, ki se danes spopada s tesnobo, anksioznostjo, depresijo in drugimi motnjami, strmo narašča, zato je ozaveščanje o pomenu ohranjanja visoke ravni duševnega zdravja vse bolj aktualno in nujno potrebno.

O pomenu psihološke podpore in terapije kot tudi o vsakdanji skrbi zase ter stigmi, ki se zlasti med odraslim prebivalstvom še vedno drži duševnega zdravja, smo se pogovarjali s psihologom in psihoterapevtom Iztokom Spetičem, članom zbornice psihologov Furlanije Julijske krajine in referentom za šolsko psihologijo v omenjeni zbornici.

Ko nas kaj boli, se večinoma obrnemo na zdravnika ali pa gremo v lekarno. Ko pa se pojavi drugačna bolečina, ki ni fizične narave, redkeje ali težje poiščemo pomoč. Se kot psihoterapevt strinjate s to trditvijo?

Vsekakor. Žal se pri nas kultura zavedanja pomena duševnega zdravja in psihološkega svetovanja šele gradi. Zraven so prisotni še stari tabuji oziroma prepričanje, da je pač treba v določenih primerih malo potrpet, češ da bodo težave minile same od sebe. Žal pa to ne drži, čustvene težave ne izginejo kar tako in niti ne s časom, kvečjemu pride do poslabšanja.

Živimo v družbi, ki preplavljena z informacijami, kljub temu pa ljudje pogosto ne vedo, kje poiskati pomoč. Zakaj je temu tako?

Po celi Italiji se soočamo s sistemskim pomanjkanjem psihologov v javnih zdravstvenih službah. Posledično kdor potrebuje pomoč, ne ve, na koga naj se obrne. Dodatna težava pa je, da četudi navežemo stik, so čakalne dobe tako dolge, da mnogi obupajo in vržejo puško v koruzo.

Ko se obrnemo na zasebnega psihologa ali psihoterapevta pa je velika ovira strošek. Terapije namreč trajajo mesece ali leta, zdravstveno zavarovanje pa ne pokrije stroškov tovrstnih uslug. Kako velik problem je za ljudi cenovna nedostopnost?

Zagotovo je to precej velik problem. Na državi ravni so sicer na voljo tako imenovani psihološki boni, s katerimi lahko posamezniki pokrijejo stroške psihološkega svetovanja. Tudi na deželni ravni imajo dijaki možnost koriščenja subvencije za obiske pri strokovnjakih, tako da se stvari, čeprav zelo počasi, nekako premikajo v pravo smer. Menim pa, da bi morali v šolah zaposliti psihologa kot je to praksa denimo v Sloveniji in drugje po Evropi. Ponujanje prve pomoči v šolskem okolju bi bilo namreč v veliko pomoč dijaški populaciji in bi hkrati razbremenilo javno zdravstvo.

Kateri naj bo prvi korak na poti reševanja stiske?

Prvi in najvažnejši korak je priznanje, da obstaja težava, ki je sami ne moremo rešiti. Nobenega razloga ni, da nas bi bilo zaradi tega sram, saj gre konec koncev za naše zdravje. Za pomoč vprašajmo prijatelja, družino ali kolega.

Skratka, v začetni fazi je kakršna koli oblika pomoči ali aktivnost, ki nam je v pomoč, vseeno boljše kot nič. Večinoma pa je kasneje potrebna tudi strokovna pomoč.

Ali je torej duševno zdravje recept za daljše ali vsaj bolj kakovostno življenje?

Seveda. Je tudi krasna oblika preventive za fizično zdravje. Če si vzamemo čas zase, prisluhnemo svojim potrebam in sproti spremenimo navade, ki nam ne odgovarjajo več, bo to največja investicija za naše življenje.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava