VREME
DANES
Četrtek, 05 februar 2026
Iskanje

Knjiga v ritmu tistih, ki hodijo peš

Dušan Šarotar je v Tržaškem knjižnem središču predstavil zbirko petih esejev Počivališča na poti

Trst |
5. feb. 2026 | 12:15
Dark Theme

Med pet popotnih esejev, ki tvorijo najnovejšo knjigo Počivališča na poti, je priznani slovenski pisatelj, pesnik, avtor scenarijev in prevajalec Dušan Šarotar vključil tudi Trst, pravzaprav Opčine. Tam ga je pri nekdanji mejni rampi vsakič, ko se je spustil v Trst, pričakal kolega in prijatelj Marko Sosič, da bi ga pospremil dalje. Že pet let ga pri rampi ni več - toliko časa je namreč minilo, odkar se je Sosič poslovil. Tržaško knjižno središče (TKS), založba Pivec in Slovenski klub so torkov večer v TKS posvetili njegovemu spominu in medse povabili prekmurskega pisatelja, ki se je v pogovoru z novinarko Poljanko Dolhar dotaknil marsikatere globoke strune naše duše in biti.

Pogovor sta Dolhar in Šarotar stkala okrog vprašanj o avtorjevih citatih v posameznih esejih v zbirki, ki jo je avtor opremil s svojimi črno-belimi fotografijami ter z literarnimi citati avtorjev, ki so mu pri srcu. Knjigo o srečanjih, potovanjih, pisanju, spominu in spominjanju je napisal »v ritmu tistih, ki hodijo peš«. V svetu, ki je vse hitrejši, v katerem nas življenjski ritem žene, da bi čim več doživeli in v čim krajšem času, se Šarotar raje ozira na kraje, ljudi in poti, ki jih je že prehodil.

»Pomirja me to, da se vračam, se spominjam in se upočasnjujem. Ne iščem več glasu, predajam se raje tišini,« je povedal in ugotavljal, da življenje podaljšujemo tako, da ga upočasnjujemo in se ustavljamo ter da je najlepše potovanje tisto, ki traja zelo dolgo, kakršne so bile poti na morje v otroštvu. »Življenje je daljše, intenzivnejše, globlje in bolj smiselno, če ima zelo veliko postajališč.«

Knjiga hoče biti iskanje spominov, odkrivanje lepih razgledov ob cesti, na železniških postajah ali pešpoteh in hkrati dialog s tistimi, ki jih ni več, kar se lahko sliši kot nekaj strašnega, je priznal. »Ta dialog je pretresljiv in tragičen, s časom pa bolečino prekrije patina, tako da postane dialog pomirjujoč. Iz posedanja v tišini in iz teh dialogov raste zdaj moja literatura,« je zaupal zbranim.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava