Marpurgi med zgodovino in fikcijo

Na svetu je danes približno 2300 ljudi s priimkom Morpurgo, večina živi v Italiji, nekateri tudi v Trstu, raztreseni pa so malodane po vsem svetu. Priimek je nastal na podlagi italijanizirane oblike imena Maribor, v Trstu pa so ga začeli v 16. stoletju uporabljati potomci Mariborčana Arona »Bogatega«, ki je vsaj od leta 1470 deloval tudi v pomembnem habsburškem pristanišču. Tudi o tem pripoveduje razstava Marpurgi - Med zgodovino in literarno svobodo, ki so jo v petek, 7. marca, odprli v tržaškem Kulturnem domu na pobudo Slovenskega stalnega gledališča in bo na ogled do konca sezone SSG (do 31. maja).

Polovica razstavnih panojev pripoveduje življenjsko zgodbo avtorice romana Zlatke Vokač Medic (1926-1995), po izobrazbi literarne zgodovinarke in rusistke, ki je doživela pretrese 20. stoletja in tudi sama okusila izgnanstvo. V Bugojnem (današnja Bosna in Hercegovina) je mlada Zlatka spremljala tudi pogrom nad Judi, kar jo je po selitvi v Maribor, v odraslih letih spodbudilo k raziskovanju zgodovine tamkajšnje judovske skupnosti. Njej je posvetila svoja najbolj znana romana, Marpurgi in Knjiga senc.

Drugi del razstave pa obravnava zgodovinsko obdobje, v katerega je avtorica postavila roman Marpurgi (15. stoletje), in bolj ali manj zgodovinske osebnosti, ki v njem nastopajo. Avtorica si je privoščila več pesniških svobod, zato razstava tudi pojasni, kaj je v romaneskni zgodbi resnično in kaj ne. Eden od protagonistov romana, zdravnik Hannes Waldner, je na primer v romanu nezakonski sin bodočega tržaškega škofa in papeža Eneja Silvija Piccolominija ter kraljice Barbare Celjske, kar pa je na podlagi zgodovinskih dejstev dejansko nemogoče, je bilo slišati na odprtju.