Mirovnike podprla slovenska društva

Ko so se pohodniki, ki so bili na poti po Italiji, in tisti iz Slovenije srečali, je bil neprecenljiv, ganljiv trenutek. »Človeštvo, ki se združi ... to je bil močan trenutek,« je srečanje s somišljeniki opisal udeleženec mirovniške odprave Peace Walk to Jerusalem, ki se je začela januarja v Španiji in na poti do Jeruzalema med soboto in ponedeljkom dosegla naše kraje.

Mirovniki so v soboto prispeli v Nabrežino, kjer jih je sprejela delegacija občinske uprave in kjer so prespali v telovadnici društva Sokol. V nedeljo pa se je »italijanska veja« pohodnikov na Opčinah srečala s slovenskimi mirovniki. Slovensko kulturno društvo Tabor je zanje pripravilo sprejem, v Prosvetnem domu so skuhali pašto za celo stoterico pohodnikov, ki jo je ponudila openska trgovina Nova Conad. Sprejema se je udeležil tudi zgodovinar Štefan Čok, včeraj pa so zanje priredili glasbeni trenutek na openskem strelišču. Na harmoniko je zaigral Aleksander Ipavec, mirovnike so nato razdelili v dve skupini glede na jezik, ki ga razumejo, in jim predstavili zgodovino vasi ter dolgoletna prizadevanja za ureditev Parka miru na Pikelcu. Tu so tudi razstavili panoje o bitki za Opčine, ki so si jih mirovniki z zanimanjem ogledali.

Mirovniki dnevno prehodijo od 20 do 30 kilometrov peš. Na Opčine so prispeli tudi pohodniki iz Francije, Nemčije in Nizozemske. V glavnem gre za starejše osebe, ki jih združujeta odpor do vojne in prizadevanje za mir. Nekateri se udeležijo le manjšega dela pohoda, drugi pešačijo za daljša obdobja. »Sredi januarja sem brala o pohodu na družbenih omrežjih, na začetku sem nameravala samo hoditi, a sem potem še sama stopila v organizacijsko ekipo, seveda za slovenski del poti,« je povedala Slovenka Mojca Žerovec. V petih dneh je prehodila pot iz Ljubljane do Opčin, danes bo prisotna v Kopru, potem pa bi se spet pridružila pohodnikom na Reki in od tam prispela vsaj do Sarajeva, kjer bo »pritok« skupin pohodnikov iz vse Evrope in od koder se bo ena sama skupina podala še na pot do Jeruzalema. Da se je pridružila mirovniški pobudi in da se tudi onkraj te zavzema za mir, je v veliki meri zasluga njenega dedka, ki je bil pri partizanih, in njene babice, je povedala. Oba sta doživela vojno in ji dala razumeti, kaj to pomeni, je poudarila pohodnica.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku