Nikoli si ne bi mislili, da bodo bežali od vojne

Ukrajinke, ki imajo za sabo daljše potovanje, komaj zadržujejo solze. Z avtobusom ali osebnim avtomobilom so v Kijevu, Zaporožju, Čerkasiju in drugih mestih zapustile može, sinove, sorodnike in prijatelje ter odšle na varno. V nekaj urah se je njihovo življenje popolnoma spremenilo. Iz zmerno ugodnega življenja so zdrsnile v nočno moro, iz katere trenutno ne vidijo izhoda. Nekatere med njimi se čutijo srečne med nesrečnimi, saj se lahko zatečejo k sorodnikom, prijateljem, prijateljem od prijateljev in znancem v tujino. Za vse je ob postanku na Fernetičih pripravljen sprejem z napitkom, hrano in osnovnimi potrebščinami.

Prostovoljci civilne zaščite se v teh dneh mudijo na meji, kjer noč in dan, v štirih izmenah, sprejemajo begunce. »Od šeste zjutraj do desete ure je policija ustavila štiri avtobuse z ukrajinsko tablico. Bilo je okrog tristo ljudi, saj so nekateri avtobusi bili dvonadstropni,« je dejala prostovoljka dolinske civilne zaščite Elena Husu in razložila, kako poteka delo.

»Za nas so Ukrajinci kot bratje. Pomoč, ki jo Romuni nudimo sosedom v tem trenutku v Romuniji in tukaj, je za nas civilna in moralna dolžnost. S svojim lokalom na Fernetičih smo slučajno na pravi poziciji in družinam, ki bodo prišle mimo, želimo pomagati,« je povedal upravitelj hotela Transilvania Felix Andreescu.

»Strašno. Nikoli si ne bi mislila, da bom v življenju bežala od vojne,« nam je zaupala Helena, uradnica iz kijevskega predmestja.

Zbrali smo pričevanja prostovoljcev in beguncev.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.