Ponedeljek, 13 julij 2020
Iskanje

Pekarne Pane quotidiano: zgodba o uspehu

Paolo Fontanot je razširil svojo dejavnost tudi na ZDA

Trst |
28. apr. 2020 | 11:49
Dark Theme

Iz glasu Paola Fontanota prekipevajo strast do svojega dela, ljubezen do življenja in optimizem. Ustanovitelja in lastnika verige Il Pane quotidiano smo prestregli v Miamiju, kjer je pravkar odprl novo pekarno in kavarno, deseto po vrsti in edino izven domačega tržaškega okolja.

Pekarne Pane quotidiano: zgodba o uspehu

Morda bi začeli prav pri najnovejšem poglavju vašega življenja, ki se je čez lužo začelo prav v času pandemije.
Nova pekarna in kavarna, ki sledi tržaškim po videzu in filozofiji dela, se nahaja ne daleč od centra Miamija. Odprli smo prve dni marca, ko se je tudi v ZDA začel širiti koronavirus in istočasno je vlada odredila potrebne omejitvene ukrepe. Začeli smo vseeno, a ne tako, kot sem si pričakoval. Tudi ime smo morali spremeniti v Paolo Fontanot Bakery Café, saj je tu že prisotna francoska veriga Le pain quotidien.

Kako ste si pomagali? Z dostavo?
Tukaj ni treba samoizjave in nadzora je manj. Kdor si upa, gre od doma tudi če nima nujnih opravil, a malo jih je takih, ki tvegajo za kavo ali kos kruha. Pripravili smo prostor s 75 sedeži, ki morajo do novih ukrepov ostati prazni. Pomagamo si z dostavo in odvzemom in upamo, da bo izredno stanje kmalu preklicano.

Sicer ste se s težkimi časi soočili že na začetku svojega delovnega življenja. Službo ste nastopili že zelo mladi.
Bil sem star 13 let in pol, ko sem spekel svoj prvi kruh v pekarni pri bolnišnici na Katinari. Takoj sem razumel, da mi je bilo všeč. Mora ti biti všeč, saj je delo zahtevno in utrudljivo, ne le zaradi urnikov, katerim se prej ali slej privadiš. Takrat so se moji starši pravkar ločili in doživljal sem stvari, ki jih mulc tistih let ne bi smel doživljati. Bil sem starejši med tremi brati. Najmlajši je takrat imel šest let, srednji pa dvanajst. Zanje sem skrbel jaz. Moja mladost je bila vse prej kot lahka. Pri 16. letih sem imel hudo nesrečo z motorjem in izgubil delo. A prav takrat me je nadomestil moj brat, ki je danes lastnik pekarne. Po dolgem okrevanju sem delal v šestnajstih znanih pekarnah in slaščičarnah v Trstu in okolici.

Zakaj pa ste zamenjali toliko delovnih mest? So vas podili?
Ne, sam sem odhajal, ker sem si želel spoznati različne oprijeme in tehnike dela. Skratka sem poklic kradel z očmi in se veliko naučil, dokler sem pri 26 letih odprl svojo prvo pekarno na Trgu Puecher pri Sv. Jakobu leta 1997 in jo poimenoval Il Pane quotidiano. Takrat sem imel 5 milijonov lir, čisto dovolj za nekaj skromnih obnovitvenih del in en mesec najemnine.

Danes imate 10 pekarn in kavarn. Kako ste malo trgovino spremenili v verigo?
S predanostjo delu. Leta 2000 sem lastnika zidov in dovoljenja za prodajo vprašal, naj mi proda zidove in licenco. Žal ni sprejel ponudbe, zato sem odkupil prostor v Ulici Settefontane, kjer še danes stoji naša prva trgovina. Takrat je to bila samo pekarna, ampak želel sem si kaj več. Nekaj časa sem se izpopolnjeval na tečajih za marketing in ugotovil, da lahko svojo ponudbo nadgradim. Tudi svojim uslužbencem sem ponudil izobraževanje, kar se je nedvomno obrestovalo.

Koliko osebja imate zdaj?
Na začetku smo bili štirje, zdaj nas je 110 in upam, da bom po kriznem stanju lahko obdržal vse svoje zaposlene. V tem trenutku je marsikdo izmed njih na čakanju na delo, žal pa od države še danes niso prejeli nadomestila. Tistim, ki so v najhujši stiski, sem osebno pomagal, saj sem prepričan, da naša veriga deluje kot velika družina. Moj cilj je odprtje 100 trgovin po vsem svetu. Ustvaril bi solidno podjetje, ki bi omogočilo vzdrževanje vseh zaposlenih, tudi v tistih krajih, kjer je prodaje manj. Obenem bi rad v tem primeru ustvaril sklad, ki bi ga ob koncu leta delil z uslužbenci in vsemi, ki bi bili s podjetjem povezani, ali uporabil za njihovo vzdrževanje v izrednih razmerah, kot so te, ki jih doživljamo.

To je zelo hvalevredno, a v tako težkih časih bi lahko kruha, če mi dovolite, ne imeli za pod zob niti stranke, gostje in vsi, ki k vam zahajajo.
Ustvaril sem podjetje, ki ne sloni na zaslužku, ampak na določenih vrednotah. Razlikujemo se po kakovosti proizvodov, ki jih ponujamo v lepih, prijetnih prostorih. Veliko dam na dobro vzdušje med delom in na pozitiven stik s strankami. Prepričan sem, da se bo to obrestovalo. Ko vidim družino z otrokom, ki se pred mojo pekarno veseli z rogljičkom v roki, sem tudi sam vesel in me ne zanima, če so sladico plačali ali ne.

Kako gledate na izredno stanje, ki ga doživljamo?
Na prvi pogled zelo tragično, saj bo vpliv na svetovno ekonomijo katastrofalen. Naši voditelji tega niso pričakovali, zato je tudi upravljanje teh razmer zelo težko. Kar se nas tiče, bomo zelo verjetno zaprosili za kredit, a smo med srečnimi, ki ga bodo prejeli. Morda bi morala država z nepovratnim prispevkom pomagati podjetjem, ki lahko izgubo dokažejo. Marsikdo bo pristal na kolenih. Kljub temu pa sem prepričan, da vsaka negativna stvar, pa čeprav tako huda, kot je lahko pandemija, prinese tudi kaj dobrega. Prepričan sem, da se bodo drznim ljudem pojavile nove ideje za boljši jutri.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Kako boste potovali letos poleti:

3. jul. 2020 | 18:38
Z avtomobilom
Z motorjem
Z avtobusom
Z vlakom
Z letalom
Z ladjo
Peš
Ne bom potoval/a
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo