»Zaradi spleta in podkastov se več ljudi zanima za radijske igre«

Pred natanko osemdesetimi leti je pred mikrofon prvič stopil ansambel Radijskega odra, ki je za poslušalke in poslušalce tedanjega Radia Trst II izvedel radijsko igro Michaela Jerasa - Janeza Prepeluha Premagano obzidje. Besedilo bo znova zaživelo drevi ob 20. uri, ko ga bo dramska skupina izvedla v živo v legendarnem radijskem studiu C v Trstu, z neposrednim prenosom na Radiu Trst A. Pred nocojšnjim večerom smo k pogovoru povabili predsednico Radijskega odra, Manico Maver.

Sklepam, da posnetka izpred 80 let nimate. Ali imate vsaj podatke o tem, kdo je takrat nastopil pred mikrofonom?

Podatkov o tedanji zasedbi žal nimamo; vemo le, da je igro režiral Jože Peterlin. O zgodnjem obdobju delovanja skupine vemo zelo malo; znano je le, da je bila to prva igra. Izvedli so jo v živo, zato nimamo posnetka. Danes ni več niti ljudi, ki so jo morda poslušali, saj so večinoma že pokojni. Ker pa vemo, da je bil to prvi nastop Radijskega odra, se nam je zdelo primerno, da se ob 80-letnici skupine na isti dan in ob isti uri ponovi ista igra.

Priložnost bo prav posebna zlasti za tiste, ki bodo igro spremljali v živo, saj jo bo Radio Trst A predvajal iz studia C, v katerem je bilo posnetih na stotine radijskih iger.

Res je. Radijski oder je sprva deloval v tedanjih prostorih radia na Trgu Oberdan. Po preselitvi RAI v novo stavbo je skupina, dokler je delovala tam, večinoma nastopala v studiu C. Tudi sama imam nekaj otroških spominov na studio in na to, kako je izgledal. Zdaj je sicer opremljen precej drugače, saj je na sredi velika okrogla miza, ki je takrat ni bilo. Marsikaj pa je ostalo kot nekoč, na primer stranske stopnice. Zato smo kar zadovoljni, da se vračamo tja. Po dolgih letih smo našli celo nekatere rekvizite, tudi gong je še vedno tam in ga bomo nocoj uporabili.

V osemdesetih letih se je znotraj vaše skupine zvrstilo veliko različnih ljudi, sprva predvsem igralk in igralcev, zatem tudi tehničnega osebja, najbrž pa imate za sabo tudi veliko število izvedenih del.

Del, ki smo jih posneli oziroma izvedli v živo, je na tisoče. Vsa so popisana v zbornikih, izdanih ob dvajseti in petdeseti obletnici delovanja, podatke pa smo ob 70-letnici objavili tudi na spletu, kjer so zbrani tudi najnovejši. Ocenjujemo, da je bilo sodelavk in sodelavcev več kot tristo. Nekateri so sodelovali krajši čas, drugi vse življenje, marsikdo več desetletij, tako da je dejansko število zagotovo višje.

Radijske igre še vedno »vztrajajo«. Toda poleg tržaškega radia goji to zvrst na Slovenskem le še Radio Slovenija. Bi jo označili za nišno?

Pred kakšnim letom me je bolj skrbelo zanjo, saj sem se spraševala, kdo sploh še posluša radijske igre. Zdaj sem bolj optimistična, ker se mi zdi, da se zaradi spleta in podkastov več ljudi zanima zanje, saj jih lahko poslušamo kadarkoli.

Sčasoma se je zvrst gotovo spremenila: na začetku so igre trajale po dve uri – mislim, da sodobni poslušalec tega ne bi zmogel, saj smo danes nekoliko bolj razvajeni in potrebujemo tudi vizualno plat. Krajše radijske igre pa so zanimive: lotili smo se na primer detektivk in posneli serijo bolj ležernih oddaj, tudi kakšnih ljubezenskih zgodb.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.