25. april: Mi, ki želimo biti tam, in oni, ki »morajo«

Že nekaj let se okrog tržaške uradne slovesnosti ob dnevu osvoboditve, ki se odvija v Rižarni, ustvarja neprijetno, tesnobno vzdušje. V Trstu je zaradi prizorišča, kjer 25. aprila vsako leto poteka osrednji dogodek ob prazniku osvoboditve, gre namreč za nacifašistično uničevalno taborišče, vzdušje slovesnosti zbrano, občuteno in spoštljivo. Če stojiš v kraju smrti, je to nekako samoumevno. A za tesnobno vzdušje v zadnjih letih ni »kriva« Rižarna, pač pa lokalne oblasti, ki s sklicevanjem na varnost iz leta v leto stopnjujejo nelagodje rednih obiskovalcev tega spominskega kraja ob dnevu osvoboditve.

Območje Rižarne - tako njena notranjost, preurejena po načrtih arhitekta Romana Boica v monumentalni kraj spomina, kot njena okolica - sta od nekdaj kraj, kjer se srečujejo različna doživljanja dneva, posvečenega slavljenju izborjene svobode in poraza nacifašizma. Med slovesnostjo je zlasti med govori političnih predstavnikov, ki se zvrstijo za mikrofonom, večkrat slišati kak izraz nestrinjanja. Da, izvoljeni predstavniki morajo prenesti tudi kako kritiko, in če žvižg mogoče ni najbolj artikulirana oblika te namere, še vedno ne presega meje razumnega in spodobnega. Sploh zato, ker težko rečemo, da bi bila Rižarna (vsaj v zadnjih letih) kdaj prizorišče takih masovnih izrazov disenza, da bi to postalo problematično za potek same slovesnosti.

Razne organizacije, posamezniki pa še toliko bolj - nekateri redno, drugi pač takrat, ko se zgodi kaj, kar terja ostrejši odziv -, se odločajo, da se ne bodo udeležili uradnega dela slovesnosti, a da se bodo ob 25. aprilu vseeno zbrali pri kraju spomina. To postaja v zadnjih letih vse težje, saj policisti in varnostniki onemogočajo zadrževanje pred vhodom. Spet drugi v Rižarno vstopajo po uradnem delu, ko v njej zadoni pesem po zaslugi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.

V okolici Rižarne postaja prisotnost varnostnih organov tako zajetna, kot če bi se na območje stekale podivjane horde huliganov, ki bi lahko oskrunili državni spomenik. Tako je bilo leta 2023, ko so pripadniki varnostnih organov v bojni opravi ljudem preprečevali, da bi se približali Rižarni, v kateri je bilo med drugim prizorišče »presekano«, kar je privedlo do manjše površine za obiskovalce, zaradi česar so nekateri ostali zunaj. Ta krat se je kvestor izgovarjal, da so bili izredni ukrepi potrebni zaradi shoda antifašistov iz levičarskih in avtonomnih kolektivov, ki mu niso dali dovoljenja, da bi se približali Rižarni, češ da naj bi bil njihov namen motenje slovesnosti. Mnogi smo bili zaradi vsega tega ogorčeni in pretreseni.

Lani je bilo mogoče policije za spoznanje manj, za vstop v Rižarno pa je bilo treba varnostnikom iz zasebnega podjetja, ki ga je očitno najela občina, pokazati vsebino torb. Ni znano, kaj so v njih iskali. Zastave miru? Zastave sindikatov? Strank? Kritične napise? Morebiti palestinske zastave? Najmanj ena je, vsaj v zadnjih letih, vedno plapolala v notranjosti Rižarne. Pogrešam jo.

V sporočilih Občine Trst, ki je organizatorka slovesnosti v Rižarni ob dnevu osvoboditve, je že lani bilo z izdatno mero previdnostne vljudnosti formulirano »vabilo«, naj protesti ostanejo zunaj in naj se na prizorišče slovesnosti ne vstopa s »simboli, ki razdvajajo«. Tudi letos so sporočili tako. Kaj to pomeni? Kdo je pristojen za presojo o tem, kateri so simboli, ki razdvajajo? Občina? Policisti? Varnostniki?

Zgornje »vabilo«, ki je oblikovano kot táko, a smrdi po samovoljni težnji zapovedovanja tega, kar je sprejemljivo in kar ni, je kajpak utemeljeno s tem, da bi tako »omogočili miren potek slovesnosti«.

V Rižarno zahajam od malih nog. Jasno se spomnim, kako me je tata držal na svojih ramenih, da sem lahko opazovala, kaj se dogaja na prizorišču. Kot otrok najbrž nisem razumela besed, sem pa občutila, da se tam dogaja nekaj pomembnega in globoko slovesnega.

Ko takole obnavljam vzdušje iz zadnjih let, ko se v imenu »varnosti« na različne načine omejuje gibanje okrog Rižarne, dostop do nje in vanjo, celo preprečuje vstop z dežniki, seveda v imenu »varnosti«, me zajame nelagodje.

In pomislim, da sta tam dve skupini ljudi: tisti, ki želimo biti tam, pa naj bo v notranjosti Rižarne ali pa pred njo, da bi skupaj praznovali 25. april. In tisti, ki enostavno »morajo« biti tam. Ki ga želijo z vsiljevanjem neživljenjskih omejitev izvotliti in ljudi odriniti od združevanja v tem svetlem dnevu. Ne dovolimo jim tega. Več nas je od njih.