BOKSARSKA VREČA: Ker je šola lahko avtobus

Eduardo De Filippo je v naslovu svoje komedije trdil, da se »izpiti nikoli ne končajo«. Za razliko od šolskih te življenjski izpiti malokdaj nagradijo z lepo oceno ali pohvalo.

To sem recimo doživel pred nekaj dnevi, ko sem se odločil, da bom hodil na vajo z avtobusom št. 22. Nekaj gospa in gospodov je osuplo gledalo mašinco, ki je v spodnjem delu utripala z rdečo lučko. Kako utrudljiv je svet za starejšega človeka, ki se mora prilagajati novostim, ko pa ne ve, koliko časa bodo te »novosti« zares trajale! Marsikdo me je prosil, naj mu pomagam potrditi vozovnico. »Devo sempre tornar a scola!« mi je rekla gospa. Medtem sem končno razumel, kako ti mašina ob prejeti QR kodi zažari v rdečem soju in zaželi »buon viaggio!«. Ja, september je čas šole, sem pomislil.

S prijateljem Martinom sva govorila o prvem dnevu pouka, ker je njegova hči Sofija pred kratkim prestopila prag iste stavbe, ki sva jo z Martinom pred (nočem napisati koliko) leti obiskovala. Vprašal me je, ali se tistega dne še spomnim. »Seveda!« Zame je bil »prvi dan šole« travmatičen. Jokal sem, z mano sta bila moja mama in moj nono. Panika je bila velika, sami nepoznani obrazi otrok in njihovih staršev. Gledal sem nad tablo, kjer so visele spačene figure živali, ki so ponazarjale črke. Bil sem izgubljen. Edini prijateljski obraz je bil Milošev, s katerim sem hodil na telovadbo v času vrtca. Ne vem zakaj, samo jaz sem takrat nosil moder predpasnik, drugi so ga oblekli šele naslednji dan. V glavi sem imel stavek, da je zabave in igre konec: zdaj si v šoli, mladost je mimo. Ko me je mama zatajila in pustila samega v tisti nevarni skupini neznancev, pod strogimi pogledi učiteljic, sem vedel, da bo življenje trdo. Želeli so me zaslepiti z religijo, pa nisem šel k šolski maši. Raje sem izbral koalicijo s komunisti in se igral z Milošem ter spoznal še Matjaža. Takrat še nismo vedeli, da bomo Martin, Matjaž, Miloš in jaz sedeli skupaj od osnovne do višje šole. Tisto jutro smo se igrali zbijanje in hit naše mladosti »Kdo se boji črnega moža? (Mi neeeeee)«, ki nas je vzgajal v latentno rasistične državljane. Integracija še ni bila zelo razvita.

Predsednik Sergio Mattarella je izjavil, da je šola »odprta vsem in da je njena naloga združevati ljudi med sabo«, saj lahko institucija šole »otroka uči integracije«. Istočasno je vlada pripravila odlok, po katerem bi število učencev z nezadostnim znanjem italijanščine omejili na 30 % na razred. Takih razredov je v vsej Italiji približno tisoč - od več kot tristo tisoč. Med njimi izstopa Tržič, kjer prisotnost priseljenskih otrok presega 50 %. Vse kaže, da je Mattarellova izjava bolj politične narave: odgovor na skrb za purizem in čisto raso med šolarčki, ki jo goji vlada. Lahko pa bi šolskemu ministru svetovali, naj se zanima za organizacijo Boundless Life. Šolaš se po celem svetu, starši pridejo zraven in prepotuješ svet. Šest mesecev si na Japonskem, šest jih preživiš na Hrvaškem, greš do Avstralije in tako naprej. Cilj ni razviti državljana, marveč svetovljana. Ah,ja. Treba je biti zelo, zelo bogat, da si lahko privoščiš tako šolanje.

Obstaja več vrst šol. Poznam nekaj sodelavcev, ki šolajo otroke doma in so imeli dobre izkušnje. Poznam tudi take, ki so preizkusili drugačne, zasebne pedagoške prakse, ki so verjetno učinkovite za večino, za otroka neke moje kolegice pa so bile prava katastrofa. »Želela sem si najboljše za svoja otroka,» mi je rekla, potrta. Ne samo njena otroka, tudi prijatelji njenih otrok so popolnoma nesposobni stopiti v svet, sprejeti kritiko ali enostaven »ne«.

Zato se je treba še bolj paziti novega trenda gurujev zaslužka, ki trdijo, da je pravi uspešen človek tisti, ki sploh ne gre v šolo. Prepričujejo nas, da se v šoli naučimo veliko neuporabnega znanja, češ da je bolje otroku ponuditi nekaj, kar mu bo služilo v življenju. Kaj služi v življenju? Kaj je uporabno? Neumno vprašanje: šola ne uči tega. Nihče ne uči tega. Kdorkoli trdi, da ve, kaj bodo otroci, ki danes začenjajo šolsko pot, zares potrebovali čez deset ali dvajset let, enostavno laže.

Razumeti, da izpitov ne bo nikoli konec, je edino zagotovilo, ki ga lahko damo. Pa naj gre za bodoča potovanja z avtobusi ali za novega sošolca, ki se boji belega moža.