Prijava
Dark Theme
Avgust je bil nedvomno vroč mesec. Ne samo za človeka, tudi za naše računalnike. Morda se je Sam Altman, glavni šef družbe OpenAI, najbolj spotil. Niti ne zato, ker je njegova družba predstavila novopečeni in zelo pričakovani ChatGPT 5, temveč zaradi vala razočaranja, ki se je razširil malo potem, ko smo lahko preverili nove dosežke chatbota.
Zelo verjetno smo bili razvajeni z velikimi preskoki prejšnjih pametnih asistentov, kot sta bila ChatGPT 3 in ChatGPT 4. Kdor je imel možnost to preizkusiti, tudi najbolj skeptični glasovi med nami, ni mogel mimo dejstva, da so bile nove zmogljivosti samoučečega se jezikovnega modela šokantno velike. Pričakovanje, da bomo še doživeli podobna presenečenja in prijetne šoke, pa je ostalo neizpolnjeno. ChatGPT 5 je v nekaterih vidikih (predvsem v poenostavljeni uporabni formi) malenkost boljši. Še zdaleč pa ne dosega tistih prelomnih skokov, na katere smo bili navajeni. Smo torej dosegli maksimalno točko zmogljivosti teh asistentov?
Ali smo razvajeni nad hitrostjo izboljševanja do te mere, da si vsako leto želimo prelomnih novosti? Obstaja seveda tudi možnost, da je količina potrebnih podatkov tako ogromna, da strežnikov s takimi kapacitetami še ni. Za vsako naše (bolj ali manj) pametno vprašanje je potrebna zastrašujoča količina energije, da lahko sistem usklajuje ukaze v prepletu mikročipov.
Opravičujem se izvedencem za svoje poenostavljanje. Rad bi samo podčrtal, da umetna inteligenca (UI) je že prisotna v marsikaterem telefonskem klicu, na iskalnikih in v marsikateri aplikaciji. Na ravni onesnaževanja pa je njen odtis prav tako občuten.
Kot orodje pri študiju in delu lahko pospeši raziskovanje, če vemo, kaj iščemo. Dam primer: če pišem članek o pisatelju Günterju Grassu in moram pregledati nekaj citatov, ki jih je zapisal pred izdajo pesmi Kar je treba povedati (Was gesagt werden muss) glede izraelske jedrske okrepitve, vem, kaj iščem, dobro poznam avtorja in lahko preverim, ali mi je pametni računalniški asistent ustrelil kozlarijo ali pa opravil zahtevano delo. Če pa bi pisal članek o kvantni fiziki, bi mi lahko stroj izpljunil obilico neumnosti, ki bi se bolje znašle v svetu znanstvene fantastike kot pa v resni znanstveni debati. Evo - če jaz ne vem, o čem raziskujem, me umetna inteligenca ne dela pametnejšega.
Zakaj to poudarjam? Ker se danes čedalje bolj širi prepričanje, da lahko zdaj kdorkoli piše o čemerkoli, ne da bi vedel karkoli o temi. Seveda ni tako: umetna inteligenca, ki jo uporabljamo, črpa iz vsega, kar je na spletu. Določene specifične teme, ki jih obravnava le ožja skupina raziskovalcev, bodo seveda manj »onesnažene« od tistih, glede katerih se je nabralo ogromno smeti in neumnosti. Če raziskujem v knjižnici, ne bom preverjal zapisov, ki so ohranjeni po stenah na straniščih. Dvomim, da bi našel kaj uporabnega za svojo raziskavo. Stroj pa tega ne zna ločiti. Umetna inteligenca ne more vedeti namesto nas. Dokler res ne bodo našli druge metode, bomo morali vlagati trud, da dosežemo znanje.
Tehnološki ekspert in nekdanji sodelavec pri Googlu, Mo Gawdat, je dobro rekel: zloraba UI samo ojača pokvarjeni značaj sedanje družbe. Kako uporabljamo novo odkritje, je odvisno od nas, ne od samega odkritja. UI lahko prebudi našo družbo, saj bi se lahko začeli bolj zavedati odgovornosti do bližnjega in do prihodnosti. Če pa bomo UI uporabljali za neumne predelave slik, enostavne domače naloge ali v vojne namene, bomo tudi sami sokrivi propada.
Družba DeepMind, ki je v lasti velikana Google, je konec julija predstavila izboljšano verzijo programa Aeneas - to je prva UI, ki raziskovalcem pomaga dešifrirati latinske fragmente. Ne samo to: dešifrira jih, analizira in kontekstualizira. Morda se tega ne zavedamo, a vsako leto odkrijejo okrog 1500 novih zapisov. Danes obsega korpus že 180.000 zapisov, ki segajo od Mezopotamije do rimske Britanije. Epigrafisti so včasih potrebovali tedne - če so imeli srečo in našli dobro ohranjen zapis -, da so ga dopolnili in umestili v pravo obdobje in kraj. Danes tehnologija ta proces pospeši in nam omogoča, da bolje razumemo našo preteklost.
Zato je pomembno, da znamo uporabljati te nove dosežke - in da osredotočimo svoje moči človeku v prid in ne v škodo.
