BOKSARSKA VREČA: Nova tehnologija potrebuje stare glave

Prenosna tehnologija uporablja čedalje boljše jezikovne modele. No, »Applova inteligenca« je trenutno pametna samo na papirju, čeprav družba iz Cupertina obljublja, da bo dohitela ostale tehnološke velikane. Okrog umetnih asistentov je še veliko zmede in odprtih vprašanj.

Nekatere študije trdijo, da je uporaba umetne inteligence (UI) poslabšala kognitivne sposobnosti mlajših generacij. Med raznimi članki naj izpostavim objavo Michaela Gerlicha za SBS Business School iz Züricha, ki opozarja, da je pretirana uporaba UI tesno povezana s fenomenom t. i. kognitivnega odlaganja (angl. cognitive offloading). To pomeni, da se kognitivni procesi odvijajo ne kje v računalniku, ne pa v naši glavi (zato »off«). Lahko potem trdimo, da nas tehnologija poneumlja? Da in ne, saj veste, če bi lahko imeli enostavne odgovore, bi ne bilo več kolumn na svetu.

V šestdesetih letih je marsikateri učitelj protestiral, da bodo dijaki pozabili, kako se sešteva ali odšteva, ker bodo namesto njih računali žepni računalniki. Kljub začetni skrbi se je matematika dobro obdržala. V prvih letih novega tisočletja so nastajale študije, ki so napovedale porast t. i. digitalne demence. Filozof in psihiater Manfred Spitzer je v svoji študiji pokazal, kako se je predel možganov, ki je povezan z gibanjem palca, povečal v generacijah, ki so tipkale sms-je. Rezultat raziskave pa še ni bil dokaz, da je pisanje sms-jev škodljivo za naše glave. In res, v trenutku, ko telefoni niso imeli več tipkovnic, se je motorika v naših glavah prilagodila novim impulzom.

Novica, da se naši možgani hitro prilagajajo tehnološkim novostim, je istočasno dobra in slaba. Zato je vedno treba imeti neko kritično distanco do rezultatov raziskav in jih preučiti. Potrebujemo predvsem čas in potrpežljivost, da lahko razumemo, kakšen vpliv ima nov izum. Filozof Friedrich Nietzsche je trdil, na primer, da je pisalni stroj nevaren za razmišljanje. Günter Grass je svoje mojstrovine pisal samo na pisalni stroj Olivetti 32. Nobelov nagrajenec J. M. Coetzee piše svoje mojstrovine na računalnik, medtem ko Peter Handke uporablja samo svinčnik.

Danes smo prvič pred novim problemom, ko umetnik lahko kreativni proces delegira napravi. V trenutku, ko tehnologija postane nadomestilo naših glav, so posledice škodljive. Tudi knjiga Nicholasa Carra iz leta 2010 Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja je napovedala posledice lenobnega misleca. Ja, tako pač je: odvisno je od poštenosti človeka.

Zdravo soočanje z novimi modeli UI ponujata v izčrpnem članku Arvind Narayanan in Sayash Kapoor. Novih tehnologij ne smemo jemati kot vsevedne oraklje, temveč kot priročno orodje, ki lahko pospeši naše delo in širi naše razmišljanje. Zavedanje, da se je program zmotil (haluciniral), je seveda odvisno od predznanja uporabnika. Še Spitzer je trdil, da je za možgane pomembno ohranjati tudi stare navade, kot so branje, pisanje na roko in učenje. Če smo povsem odvisni od tega, kar nam ponudi program, ne bomo nikoli znali razpoznati, ali so informacije, ki jih je predelala UI, točne ali ne.

Kot je opozoril oče UI Geoffrey Hinton, so jezikovni modeli lahko dobri asistenti. Niso pa vsevedni oraklji. UI še ne zna razločevati laži od resnice. Da čim bolje uporabimo virtualnega asistenta, je potrebno vedeti, kaj hočemo od njega. Sestaviti moramo tehten ukaz, ki bo predvideval neka pričakovanja: kakšen je cilj ukaza, kako ga želimo izpeljati (potrebujemo pismo, obnovo, seznam?) in seveda na kakšni jezikovni ravni (komu je to namenjeno).

Spomnimo se lahko na nekatere prizore iz črno-belih filmov, ko je šef poklical tajnika ali tajnico z navodilom: »Napišite, prosim, pismo stranki XY in jo vljudno prosite, naj se čim prej oglasi glede moje ponudbe. Bodite kar se da vljudni.« Ključno je to, da je šef vedel, kaj hoče, in je na koncu napisano pismo še preveril. Šef je vedel, kako se pišejo pisma. Danes pa se nam zdi, da lahko take procese preskočimo.

Kdor je upal, da mu ne bo treba več misliti in da bo vseeno izpadel pameten, bo zelo razočaran. Katere so dobre lastnosti tega? Razlikovali se bodo tisti ljudje, ki bodo znali čim bolj specifično sestaviti zahteve. Zgostitev misli v sestavljanju pravilnih vprašanj in ukazov ni bila še nikoli tako pomembna, kot je lahko danes. Natančnejši kot smo pri navodilih, boljše rezultate lahko prikličemo. Naši časi ne marajo površnosti.