Sobota, 19 oktober 2019
Iskanje

BORIS PAHOR: Literatura brez meja

Trst |
18. sep. 2019 | 8:00
    Dark Theme

    Peticija, ki so jo trije profesorji – David Bandelj, Nejc Rožman Ivančič in Primož Sturman – predlagali javnosti, je bila jasna: Boris Pahor zasluži uvrstitev med obvezne avtorje, ki jih morajo dijaki gimnazij in ostalih srednjih šol v Sloveniji poznati. Pod njihov spletni poziv se je podpisalo preko 500 ljudi, nato so peticijo zaprli – podpise bodo izročili slovenskemu ministrstvu za izobraževanje. Večina podpisnikov je iz Slovenije in Italije.

    Pobudniki so se za peticijo odločili, ker jih moti, da Pahorja vsakega 26. avgusta počasti sam slovenski državni vrh, maturanti te iste države pa se z njim ne ukvarjajo tako, kot pisatelj in človek zasluži: z uvrstitvijo med obvezne avtorje četrtega letnika gimnazij in srednjih šol v Sloveniji bi mu »končno tudi formalno dodelili mesto, ki mu v slovenski književnosti pripada,« so zapisali.

    Resnici na ljubo so mnogi, ki so ob podpisu peticije navedli tudi razlog zanj, bolj izpostavili Pahorjevo pokončnost in narodno zavest kot literarno vrednost. Kar je krivično, saj je marsikatero njegovo delo, tudi po mnenju kritike, prvovrstno. Je pa po drugi strani težko, pri Pahorju morda bolj kot pri večini avtorjev, ločiti pisatelja od njegove dramatične človeške izkušnje. Pahor je s svojimi literarnimi deli (dnevniki, eseji) tudi pričevalec 20. stoletja – tistega, ki ga je doživel na lastni koži: fašističnega zatiranja, domobranske kolaboracije, nacističnih zločinskih taborišč, komunističnega preganjanja različno mislečih. O vsem tem vztrajno piše v svojih delih, na to neutrudno opozarja na srečanjih z bralci po Evropi.

    Peticiji gre priznanje, da je opozorila na marsikateri manko v študijskih načrtih. Podpisnica Luna Jurančič Šribar je na primer izpostavila, da je med vsemi obveznimi avtorji navedena ena sama avtorica, »kar je ravno tako nedopustno«. Nataša Gliha Komac pa je opozorila na potrebo, da se slovenskim avtorjem, ki živijo zunaj meja slovenske države, zagotovi ustrezno mesto v šolskih načrtih. In posledično v slovenski javnosti in zavesti, dodajamo mi. Peticija morda ni najbolj primeren način – literarna zgodovinarka Boža Krakar Vogel je opozorila, da so sestavljavci strokovnjaki in ne »represivni organ, ki bi potreboval pritisk civilne družbe« –, je pa javnost spomnila, da kakovostna literatura v slovenskem jeziku ne bi smela poznati geografskih, spolnih in drugih meja. Tržačan Alojz Rebula je s svojim Senčnim plesom upravičeno uvrščen med obvezne avtorje, ampak te časti ne zasluži samo on.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Menite, da bi v slovenskem parlamentu moral sedeti predstavnik zamejskih Slovencev?

    17. okt. 2019 | 16:45
    Da, izvolijo pa naj ga le zamejski Slovenci, ki imajo slovensko državljanstvo
    Da, volilno pravico pa naj dobijo vsi zamejski Slovenci, ki na konzulatih ali veleposlaništvih izjavijo, da pripadajo slovenskemu narodu
    Lepo bi bilo, a je predlog neizvedljiv
    Ne, ker je prav, da so poslanci samo slovenski državljani, ki v Sloveniji plačujejo davke
    Me ne zanima
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo