BRIDGE & ROLL: Nekateri so rojeni pod nesrečno zvezdo

Tokrat se res ne morem pritoževati, kar se tiče športnih dogodkov ob koncu prejšnjega tedna. Pustimo ob strani praznovanja v Milanu ob osvojitvi 21. naslova italijanskih prvakov s strani Interja, kajti to ni nobena novica in da bo Inter osvojil »scudetto« je bilo bolj ali manj gotovo že precej časa. Ob vseh drugih stvareh, ki so se zgodile, pa je po mojem zanimiva rdeča nit, ki se že nekaj časa plete okrog nekaterih zelo popularnih športov. V kolesarstvu je Tadej Pogačar ta teden nastopil na svoji prvi letošnji etapni dirki, dirki po francoski Švici, Tour de Romandie. Na sporedu je bil prolog in pet etap. Na prologu je bil Tadej peti, nekaj sekund za zmagovalcem, potem pa je na naslednjih etapah zmagal štirikrat, enkrat osvojil »le« četrto mesto in seveda premočno zmagal v skupni razvrstitvi. Ali, drugače rečeno, bil je za nekaj razredov premočen za vse ostale. V tenisu se je igral četrti letošnji turnir serije Masters 1000, to so turnirji najvišjega ranga in kakovosti, takoj za štirimi velikimi turnirji serije grand slam. V finalu sta igrala prvi in tretji igralec na svetu (drugi, Alcaraz, je poškodovan), kar pomeni, da bolje od tega je bilo nemogoče imeti v finalu. Izid: prvi igralec sveta Jannik Sinner je v manj kot uri igre razstavil na prafaktorje številko tri, Nemca Sasho Zvereva, 6:1 in 6:2. Bila je igra mačke z mišjo, kakršne že dolgo ni bilo videti v tekmah take važnosti in kakovosti, vsaj na papirju. S to zmago je Sinner osvojil peti Masters 1000 zapovrstjo, četrtega letos, prvi igralec v zgodovini, ki mu je uspel tak podvig, ob tem še najmlajši pri svojih 24 letih. In, ne nazadnje, je 19-letni Kimi Antonelli, ki je lani opravil licejsko maturo in si pridobil vozniško dovoljenje, že tretjič zaporedoma premočno zmagal na dirki formule ena v Miamiju in s tem še povečal prednost, ki jo ima v skupni razvrstitvi najboljših svetovnih avtomobilskih pilotov.

Ob vsem tem se je seveda pojavilo vprašanje, ali ni pogubno za popularnost posameznega športa, če je premoč nekoga tako očitna, da se že vnaprej ve, kdo bo na koncu zmagal. Je nekako tako, kot da bi se v kriminalki že na začetku vedelo, kdo je morilec. Ne samo, v tekmovanjih, kjer ni prisoten »car« v tistem športu, je zmaga katerega koli drugega športnika že vnaprej občutena kot zmaga »drugega razreda«, torej gotovo manj vredna. Mnogi se zato sprašujejo, če ob vsem tem ni nevarnosti, da se ljudje enostavno naveličajo slediti predstavi, kjer je bolj ali manj vse znano že na začetku, torej dolgočasno. Gotovo je v vsem tem precej resnice, a po drugi strani je tudi res, da se mora pravi ljubitelj športa samo pokloniti pred mojstrstvom takih fenomenalnih šampionov. In uživati ob vsem tem, kar sproti prikazujejo. Priče smo v tem zgodovinskem obdobju pojavu epohalnih šampionov, ki bodo vsi šli v zgodovino v svojih športih kot eni največjih, kar jih je kadar koli bilo, in moramo zato samo uživati ob njihovih vrhunskih predstavah, ker se moramo tudi sproti zavedati, da takih stvari ne bomo več videvali, ko bodo oni odnehali, vsaj za precej časa ne več.

Konec tedna je tudi zaznamovala novica, da je preminil legendarni Alex Zanardi. Človek, ki je izgubil obe nogi v nesreči na dirki v športu, kjer je bil med najboljšimi, avtomobilizmu, ki je čudežno preživel nesrečo, pokazal neverjetno psihično moč in voljo do življenja in potem postal pojem v svetu invalidskih športov z osvojitvijo kopico kolajn na največjih tekmovanjih, tudi na olimpijadi. Človek, ki je potem podlegel še eni nesreči, kjer ga je na cesti med treningom povozil avtomobilist. To je bila nesreča, ki ga je po nekaj letih nezavestnega preživetja tudi dokončno strla pri še ne dopolnjenih 60 letih. Tragična in srce parajoča zgodba, ki je seveda navdahnila vsa najboljša športna peresa v Italiji, ki so (povsem upravičeno, da se razumemo) poveličala neverjetno življenjsko moč človeka, ki se noče vdati kruti usodi. Meni pa vsa ta zgodba, oprostite moji banalnosti, pripoveduje nekaj drugega, prav tako zelo nepravičnega in, rekel bi, dramatičnega. Pravi mi namreč, da je nekdo, rojen pod nesrečno zvezdo, lahko močan in heroičen, kolikor je lahko, a bo na koncu le podlegel tistemu, kar mu je bilo zapisano v zvezdah ob rojstvu. In da je veliko bolje, če se rodiš pod pravo zvezdo, kot na primer 41-letni LeBron James, ki je še vedno zdrav kot riba in si lahko privošči, da je pri svojih letih še odločilen v košarkarskih tekmah na najvišji možni ravni. Važno je torej v življenju tisto, kar je kot prvo stvar hotel izvedeti Napoleon, ko so mu priporočali nekoga, da ga povzdigne v generala: »Kako je z njegovo srečo v bitkah?«. Za enega največjih vojskovodij, kar jih je bilo, je bilo torej odločilnega pomena, če je nekdo rojen pod srečno zvezdo ali ne. In, bolj ko mineva čas, bolj se mi žal zdi, da je prav ta »lastnost« tista, ki je najvažnejša za življenje. Boriti se pomaga, še kako pomaga, a usoda je pač usoda. In prav ona vedno neizogibno zmaga.