BRIDGE & ROLL: Zaslužkarska kartela združila moči

Vsem, ki imamo radi nogomet, se v teh dneh poraja vprašanje, čemu smo sploh priče, ko gledamo tekme svetovnega prvenstva. V nas se vzbuja celo dvom, ali je to, kar gledamo, pravo svetovno prvenstvo, ali je neke vrste mora, ki nam jo prireja kaka najnovejša različica umetne inteligence. Svetovno nogometno prvenstvo je vedno bila največja športna prireditev na svetu, po vseh podatkih bistveno bolj gledana kot olimpijske igre, ki je vsako četrto leto privabljala pred televizijske ekrane bolj ali manj poldrugo milijardo gledalcev, predvsem pa je predstavljalo veliko globalno veselico s trumami navdušencev, ki so romali iz celega sveta v mesta, ki so prirejala tekme, in se tam tudi družili in veselili, ob tem, da so seveda na tribunah navijali za svoje reprezentance. Države, ki so prirejale prvenstva, so z veseljem in gostoljubnostjo sprejemale vse te ljudi iz celega sveta, kar je seveda tudi krepko krepilo domače gospodarstvo z nastavitvijo vseh teh množic po hotelih in z javnimi prevozi, ki so ljudi peljali na tekme, predvsem pa z obilnim popivanjem po gostinskih lokalih, ko so navijači na veliko proslavljali zmage svojih ekip, ali tudi utapljali v alkoholu razočaranja ob porazih. Če je med tem kdo tudi zašel v kak muzej ali obiskal kako domačo zanimivost, toliko bolje.

Letos je vse drugače. Zgodilo se je, da sta dva mogočna svetovna zaslužkarska kartela združila moči. Govorim seveda najprej o Mednarodni nogometni zvezi (FIFA), ki je že od časov predsedovanja najprej brazilskega milijarderja in mednarodnega »mešetarja« Havelangeja in potem Švicarja Josepha Blatterja pojem sumljivih poslov, in ta tradicija se je očitno ohranila tudi za časa sedanjega predsednika Giannija Infantina. Da ni vse najčistejše, je bilo jasno že pred nekaj leti, ko so na skrivaj ustanovili privatno evropsko Superligo pod očitnim pokroviteljstvom same FIFA, ki je na srečo takoj propadla pod pritiskom britanskih navijačev, predvsem pa po trdni in neizprosni drži Evropske nogometne zveze, ki jo vodi Aleksander Čeferin. Pred svetovnim prvenstvom se je Infantino najprej vse prej kot proslavil, ko je poskusil polaskati megalomansko egocentričnega Donalda Trumpa s tem, da mu je podelil neko »Nagrado za mir«, ki si jo je izmislil mimogrede, potem pa sta z istim Trumpom, ki je seveda vrhovni vodja druge zaslužkarske združbe, beri on z družino in z vsemi pajdaši, ki jih je postavil na najvišja mesta oblasti v ZDA, združila moči in vse teče po njunih planih. Domislila sta si prodaje vstopnic po »dinamičnih« cenah, to je po sistemu prodaje vozovnic za moderna letala. Najprej dobiš vstopnico po normalni ceni, nato kolikor raste povpraševanje, tako tudi raste cena, ki na koncu doseže astronomske vrednosti. Izračunali so, da bi srednji prebivalec Haitija moral plačati 82 % svojega letnega zaslužka, da si priskrbi (normalno!) vstopnico za tekmo svoje reprezentance v skupinskem delu. Po tem sistemu je svetovno prvenstvo postalo dostopno samo petičnežem, medtem ko mora običajen navijač gledati tekmo po televiziji v baru. Da sploh ne govorimo o povsem norih cenah javnih prevozov, predvsem tistih, ki se jim navijači ne morejo izogniti, če sploh hočejo priti na stadion. Zame je tako ravnanje čista sramota, saj je popolnoma nasprotno z vrednotami, ki bi morale vladati na največji športni prireditvi na svetu.

Drugi velik problem je mejni režim za vstopanje v ZDA, ki se je za časa Trumpove administracije prelevil v bolj ali manj lov na domnevne teroriste, ki naj bi pod pretvezo nastopanja na svetovnem prvenstvu vstopali na ameriška tla s hudobnimi nameni. In zato je postala kontrola na mejah naravnost paranoična. Ne samo, da v Ameriko ne spuščajo normalnih navijačev iz »sumljivih« (zanje) držav, uspelo jim je celo, da pošljejo domov sodnika iz Somalije, ki je bil lani izbran za najboljšega afriškega sodnika, in je imel torej vse pravice, da sodi na prvenstvu in ki gotovo ni prišel v ZDA, da bi podtaknil kje kako bombo. Nogometne reprezentance Irana in Urugvaja (zakaj Urugvaj? Morda zato, ker tam imajo levico na oblasti?) morajo imeti svojo bazo v Mehiki in se voziti na tekme pod strogo policijsko kontrolo in po končani tekmi morajo takoj oditi iz ZDA.

V tolažbo naj bo dejstvo, da je bila kljub vsemu atmosfera na dosedanjih tekmah skoraj normalna, vsaj sodeč po televizijskih prenosih, in upajmo le, da bo na koncu vendar zmagal nogomet. Bila bi to njegova največja zmaga v zgodovini.