Za celino, ki je bila inkubator dveh uničujočih svetovnih vojn, pomeni Evropska unija še zdaj nenadomestljivo cepivo pred v evropski družbi nikoli ugaslim šovinizmom. To moramo imeti vedno pred očmi, ko v koronačasu spremljamo čedalje bolj očitno postavljanje pod vprašajem smiselnost skupnega evropskega prostora. Kritike so seveda dobrodošle, celo potrebne in upravičene, ne smemo pa podleči razdiralnim težnjam tistih, ki vse manj prikrito navijajo za razpad EU in v zdajšnji zdravstveni krizi, ki s sabo prinaša tudi ekonomsko in socialno, vidijo priložnost za vrnitev k nacional(istič)nim državam starega kova.
Če je namreč očitno, da marsikaj v EU ni tako, kot bi moralo biti, bi se morali končno zavedati, da je temu tako predvsem zato, ker je Evrope »premalo«, ne pa zato, ker je je »preveč«. Njene (relativno šibke) institucije so se namreč na grožnje, ki jih prinaša pandemija, doslej odzvale precej bolje kot ob izbruhu finančne krize leta 2008. Evropska komisija je v nekaj dneh odpravila pakt stabilnosti, to je dolgoletno dogmo neoliberalnega gledanja na svet, ki je posamičnim državam preko vsake razumne meje onemogočala zadolževanje tudi v kriznih razmerah. Za države, ki so po lastni krivdi najbolj zadolžene, med njimi je Italija na prvem mestu, dodatno jamstvo predstavlja ponoven zagon neomejenega kupovanja obveznic z zelo nizko obrestno mero, ki ga zagotavlja Evropska centralna banka (v bistvu gre za tiskanje virtualnega denarja). Za tak korak je ECB v času krize leta 2008 potrebovala štiri leta, tokrat le nekaj dni. Povrhu lahko obveznice najbolj zadolženih držav kupuje v še večjem obsegu kot doslej, kar je bilo ukrojeno predvsem po meri italijanskih potreb. V četrtek je predsednica Evropske komisije Ursula Von der Leyen napovedala 100-milijardni paket za ohranjanje delovnih mest.
Gre za izjemne ukrepe, ki jih lahko članice s pridom izkoristijo, tu pa je še več kot 400 milijard evrov sredstev iz Evropskega mehanizma za stabilnost. EMS si je v Italiji, kjer ga poznamo kot MES, zaradi pritlehnosti domače politične razprave prislužil negativen prizvok, a je povsem uporaben, če ga države članice prilagodijo zdajšnjim izjemnim razmeram in se natančno dogovorijo za njegovo namembnost. In v tem grmu tiči zajec. Kajti EU in njen parlament imata premalo pristojnosti in premajhen proračun, vzvodi oblasti pa so še vedno v rokah Evropskega sveta, to je posamičnih držav, ki si bivanje v skupni hiši razlagajo vsaka po svoje.
Ko bo pandemija mimo, bo treba v to jabolko enkrat za vselej ugrizniti. Če ne bomo gradili Združenih držav Evrope (če drugače ne gre, z Evropo dveh hitrosti), bo zaton EU neizogiben. Časa, da se države odločijo za to pot, poslej ne bo prav veliko.