Vladne ukrepe omejevanja gibanja in drugih svoboščin državljanov zaradi epidemije koronovariusa že od vsega začetka spremljajo polemike zaradi domnevno neutemeljenega odrekanja ustavnih pravic. Polemike so se spet vnele včeraj, potem ko je vlada v odgovor na množično in ponekod neprevidno zbiranje mladih v javnih lokalih med vikendom napovedala novačenje 60.000 t.i. državljanskih pomočnikov (assistenti civici), ki naj bi nadzorovali dogajanje in opozarjali na varnostne norme.
Kljub pojasnilu ministra za deželna vprašanja Francesca Boccie, da to ne bodo varnostniki, da njihova naloga ne bo kaznovanje ampak le opozarjanje in priporočanje, se je na vlado usulo tako z desne kot z leve. Desnica, ki je sicer v preteklosti sama novačila padanske in drugačne varde, je zagnala vik in krik, češ da vlada novači ovaduhe. Z leve je bila kritika v tonih zmernejša, vsebinsko pa enako ostra. V državi, ki ima s policijo, karabinjerji, finančno stražo, mestnimi in pokrajinskimi policijami ter vojaki na ulicah že največji odstotek unifomiranih mož na prebivalca gotovo v Evropi, ko že ne na svetu, ni videti potrebe po zapravljanju denarja za dodatne varnostnike.
Iz vidika ustavnih določil je vsakršno omejevanje svobode kočljivo vprašanje. Dopustno je pod določenimi pogoji, kakršno je tudi varovanje javnega zdravja ob epidemiji.
Vendar morajo biti omejitve določene z zakonom, s parlamentarno potrditvijo ali vsaj pooblastilom predsedniku vlade, da ukrepa v sili. Nadalje morajo biti omejitve utemeljene in smotrne, se pravi, da so dopustni le tisti ukrepi, ki so nujno potrebni za omejevanje epidemije. Poleg tega, razlagajo pravniki, morajo biti ukrepi v demokraciji tudi podrobno razloženi državljanom, tako da jih le ti razumejo in po možnosti spontano upoštevajo.
Ukrepanje v Italiji je bilo doslej dovolj v sozvočju z ustavo, vsaj kar se vladnih odredb tiče. Ustrezne, na podlagi znanstvenih dognanj utemeljene in prozorno sporočene ukrepe so državljani v veliki večini vestno spoštovali in s tem demantirali predsodek o nediscipliniranih Italijanih. Spornejši je bil protagonizem nekaterih predsednikov dežel in celo županov, ki se niso omejili le na prilaganje državnih ukrepov na specifične lokalne razmere, kar bi bilo povsem v redu, ampak so večkrat ustvarjali zmedo z dodatnimi odredbami, včasih pretiranimi, včasih protislovnimi, skoraj vedno nepotrebnimi za učinkovito soočenje z epidemijo.
Uvajanje državljanskih pomočnikov se iz vidika ustavnih pravic ne zdi sporno, glede na to, da ne bodo imeli nikakršnih policijskih pooblastil. Alternativa novačenja zasebnih paznikov, za katero so se v Trstu in drugod odločili nekateri upravitelji javnih lokalov, je spornejša, saj se za take službe navadno odločajo hrusti, ki se na nevšečnosti odzivajo prej z mišicami kot pa z možgani. Bolje bo, če takih tipov ne bo niti med državljanskimi pomočniki. Ostaja pa vprašanje, kaj naj bi konkretno počeli takile angeli varuhi. Brez možnosti kaznovanja kršilcev in drugih konkretnih pooblastil bo njihova avtoriteta dokaj skromna, v primeru razposajenih skupin odjemalcev pa pičla, morda bolj v breme kot v pomoč policiji, ki bo morala poleg drugega še reševati kakega ogroženega pomočnika. Med tolikimi dobrimi potezami italijanske vlade se zato tokratna ne zdi najbolj posrečena.